Biatlonci smo še edini dolžniki slovenske smučarske zime

Pokljuka – Natanko en teden loči biatlonce do uvodne preizkušnje na svetovnem prvenstvu. Ni dvoma o tem, da bo v Östersundu na Švedskem udarni slovenski kandidat za visoke uvrstitve vnovič Jakov Fak, lani ob tem času srebrn na olimpijskih igrah v Koreji. A okrog njegove trenutne tekmovalne pripravljenosti je precej ugibanj, saj po zdravstvenih težavah nekaj časa ni nastopal med svetovno elito. Sklepnih priprav za SP se je v teh dneh lotil na Pokljuki.

Siniša Uroševič

Pogosto ste se v preteklosti pred velikimi tekmovanji umaknili na tuje in tam v miru vadili. Kako to, da ste zdaj ostali kar na Pokljuki, del reprezentance pa je na pripravah v Ruhpoldingu na Bavarskem?

Drži, res je bilo ponavadi drugače, a zdaj sem se odločil za poseben način dela. V teh dneh se namreč z menoj na Pokljuki posebej ukvarja strelski trener Ljubo Tomažič. Res mi ustreza, da imam ob sebi trenerja, ki analizira moje streljanje, to pa v tej sezoni, kot veste, ni bilo prav bleščeče.

Kako to, kako si pravzaprav razlagate spodrsljaje na strelišču?

Zame ni dvomov, preprosto mi je manjkala sproščenost. Pa ne le na strelišču. A če bi se ozrl zgolj k učinku s puško, je res tako, da ko mi ni šlo, sem postajal neučakan, napake so si nato še pogosteje sledile. O tem sva se v teh dneh precej pogovarjala s trenerjem Tomažičem. Zato je zdaj rdeča nit moje psihološke priprave za prvenstvo, da se ne obremenjujem z ničemer in ne razmišljam o možnosti napak. Le z mirno glavo bom sposoben za konkurenčen nastop.

Pa imate v teh dneh na Pokljuki dovolj miru? So namreč dnevi zimskih počitnic ...

Ni preplaha. Grem na progo bolj zgodaj kot običajno, takrat še ni v smučini niti rekreativcev niti otrok. Na strelišču pa lahko v miru vadim. Za vsak primer se odmaknem na tista strelska mesta, ki so bolj oddaljena od terase hotela Center. Pomembno mi je predvsem, da zdaj ohranjam svoj dnevni ritem. Nisem daleč od doma v Lescah, razmere za vadbo so dobre.

Kako pa v teh dneh sodelujete z glavnim trenerjem Urošem Velepcem, ki se bo danes vrnil z delom ekipe iz Ruhpoldinga?

Dnevno sva na zvezi, delam seveda po programu, ki mi ga sestavi, nato se pogovoriva o tem, kako bi lahko ohranil dobre plati ali izboljšal kakšne slabše. Res pa je, da že dolgo nisem tekmoval, zato je zdaj res težko napovedovati, kako uspešen bom v družbi najboljših biatloncev.

A najbrž je bila odločitev, da ostanete doma, pravilna, saj so bile zlasti na prvi severnoameriški postaji vremenske razmere krute, mraz vašemu okrevanju po januarski virozi ne bi dobro del, lahko bi imeli tudi težave s prstom na roki kot že nekoč, ko vam ta pri dvajsetih stopinjah pod ničlo ni več dobro deloval. Takrat, leta 2011, ste nato morali izpustiti nastop na SP ...

Meni je hudo za sleherno tekmo, na kateri ne nastopim. Ni mi vseeno, ko jo nato spremljam od doma. Toda najbrž je bilo v tem primeru res smiselno, da nisem tekmoval v tistem mrazu. Obenem sem opazil, da so nekateri to severnoameriško turnejo izpustili, ne vem, če prav vsi zavoljo zdravstvenih razlogov. Med navzočimi pa so bili vnovič zelo močni norveški biatlonci. So očitno izjemno pripravljeni, povrhu imajo tudi izjemen servis za izbiro in pripravo opreme.

Kako je bilo z vašim okrevanjem v teh januarsko-februarskih dneh?

Čeprav viroza morda ni bila tako zoprna in dolgotrajna kot kdaj v preteklosti, sem izgubil precej moči, pri priči so bile tekmovalne sposobnosti na nižji ravni, kot bi bile drugače. Zato mi še danes ne gre v račun, čemu sem moral na tisto štafetno tekmo v Oberhof. Pri tej odločitvi ni šlo za neopazen spodrsljaj, temveč zares za napako. To je bilo pozneje jasno opazno, ker so se posledice raztegnile na januarsko nadaljevanje sezone, ko mi prav nič več ni šlo po načrtu.

Zdaj pri odločitvah okrog priprav za SP s trenerjem Velepcem ni težav?

Kot sem vam prej dejal, gre za skrbno načrtovan spored treninga. V teh dneh, ko je bil naš glavni trener v Ruhpoldingu, sva bila v stiku prek spleta, sam se trudim kar najbolje uresničevati delovni načrt. Upam le, da bo telo dovolj močno za vse napore svetovnega prvenstva. Izkušenj pa sem si nabral precej, kajne?

Vsekakor. V Östersundu ste tekmovali že na prejšnjem svetovnem prvenstvu, leta 2008, takrat še za hrvaško reprezentanco. Kakšni so spomini?

Uf, to so bili še moji začetki spoznavanja svetovne elite. Prvič sem bil na prvenstvu leto prej v Anterselvi. Ne morem reči, da mi ostajajo prav čudoviti spomini na tiste dni. V Östersundu sem spal v bližini vojaškega letališča, pristop moje nekdanje reprezentance je bil takrat daleč od ravni, ki sem jo pozneje spoznaval bodisi pri slovenski izbrani vrsti bodisi pri tekmecih. Že postelja, v kateri spiš, je bila pozneje povsem drugačna, podpora masaže in tekmovalnega servisa prav tako. Tudi hrana lahko vpliva na končni dosežek. Vse to se je iz leta v leto spreminjalo, seveda pa zlepa ne bom pozabil Östersunda 2010. Takrat sem na uvodni postaji sezone svetovnega pokala prvič nastopil za Slovenijo in se že uvrstil na stopničke.

Med najboljšimi tremi, in sicer na 20-kilometrski tekmi, ste bili tudi lani na olimpijskih igrah. Zavoljo uspehov na igrah in prvenstvih si preprosto ne morete začrtati nižjih ciljev, kot je napad na kolajno. Bo tako tudi zdaj na Švedskem?

Rad bi videl, da bi bilo spet tako, a zdaj sem v napovedih bolj zadržan. Pred enim letom je bila dotedanja bera v sezoni zame precej bolj spodbudna kot zdaj, ko sem precej tekem izpustil. Jasno, da se bom potrudil po najboljših močeh, kam me bo to pripeljalo, bomo videli.

Kako ste sicer pospremili zadnje kolajne slovenskega zimskega športa, so vam tudi te vlile moč pred odhodom v Östersund?

Nazadnje sem se prav razveselil podviga Anamarije Lampič in Katje Višnar, ne nazadnje gre za smučarski tek, ki mi je kot del biatlona zelo blizu. A posebno poglavje pripada tudi našima alpskima junakoma. Zgodba Ilke Štuhec je sploh nenavadna, po tako imenitnem smuku na SP se zdaj mora spet boriti s poškodbo. Občudujem jo, kako se vedno uspešno vrne k eliti. Štefan Hadalin pa ohranja svojo sproščenost. Redko se srečamo, le po sezoni ali pred njo, pa se ga vedno znova razveselim. Ko takole potegnem črto pod dosedanji del sezone, ugotovim, da smo biatlonci edini, ki se v slovenski smučarski družini še nismo uvrstili na stopničke. Počakajmo še to svetovno prvenstvo in nato naš finale zime v Oslu. Upam, da ne bomo ostali edini dolžniki ...