Avstrijcem bolj ugaja bogata Budimpešta

Hokejski derbiji med Olimpijo in Jesenicami so še vedno zakon in ena najbolj prepoznavnih slovenskih športnih ligaških znamk. Navzlic vsemu soočenja v Tivoliju in Podmežakli ohranjajo naboj in kanček spektakularnega pridiha, kakršnega premorejo le nogometne bitke med Olimpijo in Mariborom. Pravzaprav je podobnost med spopadoma »vaščanov proti meščanom« velika, naj si bo kakovostna raven dvomljiva, liga, v kateri tekmujeta, še bolj. Derbiji so vrhunec ligaških tekmovanj. In tudi tekmovalnega sobivanja si ni več mogoče zamišljati.

Slovenska hokejska krajina ima omejitve, zaradi katerih je v negotovosti razvoj panoge in predvsem njena prisotnost v svetovnem merilu, v katerem je Slovenija s svojo selekcijo igralcev in ubogo infrastrukturo že davno presegla logiko. Aktualna hokejska dilema pa je vendarle samo ena: kdaj se bo v močnejše tekmovanje, kot je razširjeno prvenstvo Avstrije (EBEL), vrnil eden od slovenskih velikanov ali kar oba? Toda iskreno, morda bo dilema aktualna le še leto, največ dve, potem ne bo nobenega dvoma več o tem, da je slovenski hokej končal svojo pot na Karavankah, zahodnih Julijskih Alpah in Lendavskih goricah. Tekmovalni ligaški hokej bodo igrali le še najbolj zagnani rekreativci (večina je že zdaj takšnih), najbolj nadarjeni mladi igralci, s podporo ambicioznih staršev, pa bodo z velikim tveganjem poskušali opraviti kaj več v tujini.



V hokejskem zakulisju se že krešejo mnenja o tem, da Alpska liga ne more več biti ustrezen poligon za zmagovanje na vasi in da vztrajanje v njej pomeni kvečjemu nazadovanje. Preskok v EBEL – z Olimpijo in Jesenicami naenkrat – se zdi edina rešitev za ohranitev stika z višjim srednjim razredom.



Ljubljanski športni šef Tomaž Vnuk, ki vzdržno vodi Olimpijo, je odkrito dejal, da zeleno-beli še ne zmorejo organizacijskega preskoka v višji razred. Nimajo dovolj denarja ne kakovosti, imajo le slovenske igralce. Pač dobro ve, kako in zakaj se je že sesul nevzdržni Olimpijin sistem. Sliši se bogokletno, ampak resnično. Toda tudi kritiki sila zadržane in po njihovem premalo ambiciozne ter drzne Vnukove drže imajo prav. V »mladinski« Alpski ligi se namreč ni mogoče razvijati oziroma slediti konkurenci.

Kot občasni spremljevalec slovenskega hokeja sem zaznal eno ključnih težav: v njem ta trenutek ni videti povezovalcev s karizmo, pogumom, predrznostjo in (ne)realno vizijo. Naj bo jasno, nisem za prevarante ali »buldožerje«, ki jih lahko ustavijo le »lisice«, toda od uglajenih in prijaznih fantov z dobro plačo, varno službo, zbirateljev funkcij, zvitih aparatčikov in s pogumom plahih srnic ne bo veliko kruha in presežka idej. Vsa čast entuziastom, kot sta jeseniški predsednik, zasebnik, ali ljubljanski, državni, toda hokej, kot marsikaj drugega v Sloveniji, potrebuje za preskok voditelje drugačnega tipa.

V tej slovenski hokejski sestavljanki manjka le še ključni naslovnik – vodstvo EBEL. Če kdo misli, da Avstrijci čakajo na Olimpijo in Jesenice odprtih rok, se moti. Če ne drugje, imajo že v Budimpešti bogatejše kandidate. Tudi Avstrijce bolj kot »kopitarji« na ledu zanimajo finančni izkupički.