Primoža Rogliča je šele Zdravljica prebudila iz transa

Težko je najti presežnike za to, kar je Primož Roglič prikazal na dirkališču Fudži in njegovi okolici, kjer je osvojil prvo olimpijsko zlato kolajno za slovensko kolesarstvo. Lahko zapišemo le, da smo, tako kot to velja za na cestni dirki bronastega Tadeja Pogačarja, na delu videli šampionske noge, glavo in srce enega od velikanov slovenskega športa.

V vožnji na čas gre na koncu vedno samo za številke, ki jih pokažejo ure­ in v šampionski Rogličevi vožnji so bile več kot impresivne. S 44,2 km dolgo traso, na kateri so morali kolesarski olimpijci premagati kar 846 višinskih metrov, je opravil s časom 55:04 in edini presegel povprečno hitrost 48 km/h. Za svojo 53. zmago v karieri, 14. v vožnji na čas, je najbližjega zasledovalca Nizozemca Toma Dumoulina za seboj pustil za debelo minuto – 1:01. Osvojil je četrto slovensko kolajno v Tokiu 2020, drugo zlato in drugo kolesarsko po Pogačarjevem bronu.


 

Iz brezna na vrh

Statistika pa ne razkriva zgodbe za eno od največjih predstav slovenskih olimpijcev v zgodovini, kakršnih je bržkone sposoben le Roglič. Natanko mesec dni prej, 28. junija so v 3. etapi Toura na bretonskem pesku obležale njegove sanje o rumeni majici. Sledil je boj z neznosno bolečino do 8. etape in nato odstop na pragu domačega Tignesa, kjer sta ga več tednov čakala njegova Lora in Lev.

Odtlej je bil njegov olimpijski nastop pod vprašajem, najprej ali se bo sploh pojavil na Japonskem, nato, ali bo konkurenčen. Na cestni dirki ni bil, ponovno v bolečinah je zasedel 28. mesto. Zdrsnil je po seznamu favoritov za vožnjo na čas, vendar je bil to račun brez njegove osredotočenosti na veliki cilj, ki ji ni para.

S selektorjem Andrejem Hauptmanom sta si ga zadala že na začetku sezone in od njega ni bilo odmikanja, ne po okrevanju po padcu ne po ponesrečeni cestni dirki. Še posebej pa ne na dan D, ko je Roglič spet pedala vrtel, kot da bi bil v transu. Kot vedno, ko se pripravlja nekaj veličastnega. Še ustavil se ni, ko je prevozil ciljno črto in gonil naprej kot nor, dokler mu niso povedali, da je konec.


 

Lovili so ga trije svetovni prvaki

Na prvem mestu 31-letni Kisovčan ni bil samo na prvem merjenju vmesnega časa po 9,7 km. Za dobre pol sekunde hitrejši je bil prvi papirnati favorit Italijan Filippo Ganna, od tu naprej je bilo dirkališče Fudži Rogličevo igrišče. Po prvem 22,1 km dolgem krogu se je, kot se je izkazalo kasneje, že izoblikoval oder za zmagovalce, Roglič pred Dumoulinom in Avstralcem Rohanom Dennisom. Vendar zlato še zdaleč ni bilo osvojeno, šesti Švicar Stefan Küng je zaostajal samo 16 sekund, če bi Roglič popustil, bi lahko ostal brez kolajne.



Vendar je sledil krog iz Rogličevih sanj. Olimpijska vožnja na čas, v kateri slovenskega asa ni iztirilo niti to, da so ga poskušali dohajati zadnji trije svetovni prvaki Ganna (2020), Dennis (2019 in 2018) in Dumoulin (2017), je imela samo enega gospodarja. Največjega v kratki olimpijski zgodovini te discipline, ki so jo uvedli v Atlanti 1996. Nobeden od dosedanjih zmagovalcev Miguel Indurain ('96), Vjačeslav Jekimov ('00 in '04), Fabian Cancellara ('08 in '16) in Bradley Wiggins ('12) tekmecev ni pustil za seboj tako prepričljivo.
 

Kolajna težja, kot si je mislil

Zato pa je bil srdit boj za srebro in bron – še drugič je bil drugi povratnik v karavani Dumoulin, nad bronom je bil razočaran Dennis, še bolj nad 4. in 5. mestom Küng in Ganna. Vse je ločilo le 5 sekund. Roglič pa je bil v svojem svetu, dobesedno. Tudi ko je prišel v cilj, se je zdelo, da kolesarski trans, ki ga je popeljal na Olimp, ni popustil. Šele, ko je na odru za zmagovalce prejel zlato kolajno in je zadonela Zdravljica, se je dobro zavedel, kaj je dosegel.



»Ta kolajna je kar težka, nisem vedel tega. Zame je izjemno lepa po vseh neprijetnih stvareh, ki so se mi zgodile v zadnjem času. Vse se je izplačalo, ves trud, ki smo ga vložili jaz, moja družina, vsi ljudje okoli mene. Danes sem osvojil zlato kolajno in postal olimpijski prvak. Na koncu gre vedno za trdo delo in za to, da verjameš vase. Še vedno sem to jaz, Primož, vsak dan je mogoče vse,« je v cilju dejal slovenski olimpijski junak.
 

S to ekipo je vse mogoče

Pri Rogliču je res vse mogoče, nekdanji smučarski skakalec je olimpijski zmagovalec v vožnji na čas, slovenska kolesarska odprava pa se domov vrača z dvema kolajnama. »Zavedali smo se, da imamo ekipo, s katero je vse mogoče. Lahko zmagaš ali pa si šesti, četudi si enako dober. Že na treningih pred cestno preizkušnjo se je videlo, da Roglič pravi, na dirki pa ni imel svojega dneva, zdaj je bil spet fenomenalen. Vsak ovinek smo trepetali, gledali, kako tekmeci vozijo za njim. Nato smo bili vse bolj mirni, ker je bila prednost vse večja. Od stiskanja mikrofona me je prijel krč v dlan. Čez kakšen teden, ko bomo doma, se bomo šele zavedeli, kaj smo dosegli,« pa je za TV Slovenija povedal Hauptman, ki je slovenske kolesarske sanje kot tekmovalec začel uresničevati z bronom na SP leta 2001, dosanjal pa jih je dve desetletji kasneje kot selektor najuspešnejše olimpijske reprezentance doslej.