Ločeni med seboj, a nikoli sami

Če bi poletne olimpijske igre v Tokiu odpovedali, kot so to v petek zahtevali demonstranti, ki so se zbrali pred Nacionalnim stadionom, bi bila to škoda že zaradi tega, ker v tem primeru ne bi videli čudovite otvoritvene slovesnosti, ki je bila polna pretanjenih simbolov časa, v katerem živimo.

Začela se je z atletom na tekaški stezi, čigar pojava je v ritmičnem teku dajala vtis popolne samote in na ta način pripovedovala o tem, kako je bilo videti življenje pa tudi trening številnih udeležencev letošnjih iger. »Ločeni med seboj, a nikoli sami,« je bil moto, ki so ga poskušali izvajalci na prireditvi dočarati s plesom in govorico telesa.



Prireditev na skorajda povsem praznem stadionu se je začela v petek ob 19. uri po japonskem času. Takoj za tem, ko so na tribune prišli cesar Naruhito, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach, premier Jošihide Suga in določeno število tujih povabljencev, so vse prisotne pozvali, naj z minuto molka počastijo spomin na »tiste, ki jih ni več med nami«.



To se je nanašalo na globalne žrtve pandemije covida-19, ki je bila po mnogočem glavni gost slovesnosti. A povezovalec prireditve je posebej poudaril, da je žalovanje za preminulimi namenjeno tudi izraelskim športnikom, ki so bili ubiti v terorističnem napadu med olimpijskimi igrami v Munchnu leta 1972, kar je bil svojevrstni odgovor gostitelja na škandal, v središču katerega se je znašel režiser slovesnosti Kentaro Kobajaši. Režiserja so dan pred otvoritvijo iger odpustili, in to zato, ker se je v javnosti nedavno pojavil posnetek iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, na katerem se ta nekdanji komik norčuje iz holokavsta. S počastitvijo spomina na ubite izraelske športnike so hoteli gostitelji olimpijade poudariti, da je njihova država trdno na pravi strani zgodovine.



Maske na obrazih japonskega monarha in vseh prisotnih povabljencev, zastavonoše z belo zastavo z vzhajajočim soncem in športnikov iz več kot 200 držav in območij sveta, so bile vidno opozorilo, da poteka slovesnost v razmerah brez precedensa.
Čeprav so olimpijci ob prihodu na stadion občasno zaplesali v ritmu glasbe iz japonskih mangov in mahali z zastavicami svojih držav, kot da pozdravljajo navijače, so občasni sprehodi kamer prek sedežev razkrivali svetlobni trik, zaradi katerega je bilo videti, kot da poteka prireditev pred polnimi avditorijem: prazni stoli so bili pobarvani z različnimi barvami, tako da se je od daleč zdelo, da na njih sedijo ljudje.



V resnici je bilo na stadionu, ki lahko sprejme 68.000 gledalcev, samo okoli 950 uglednih gostov, med katerimi je bil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, in to predvsem zato, ker bo Pariz gostitelj prihodnjih poletnih iger leta 2024.

Slovesnosti se je udeležila tudi ameriška prva dama Jill Biden, potem ko je bila tik pred njenim začetkom v avdienci pri cesarju Naruhitu.



Čeprav se je bilo nemogoče odreči uživanju v koreografiji prireditve, v kateri sta se z edinstveno prefinjenostjo prepletala japonska tradicija in moderni ples, so bili obrisi koronavirusa kljub vsemu prepoznavni celo v svetlobni izvedbi programa na začetku slovesnosti. Japonska je pod močnim vtisom pandemije, ki je vse tisto, kar se je zdaj dogajalo na Nacionalnem stadionu, ogrožala vse do samega začetka prireditve. Kar 22 športnikov se je moralo še pred otvoritvijo iger posloviti od olimpijskih sanj, ker so bili nekateri od njih pozitivni na covid-19 po prihodu v Tokio, drugi pa celo še preden so se opravili na pot.



Neposredno pred začetkom slovesne otvoritve 32. olimpijade se je na ulicah japonskega glavnega mesta zbrala večja skupina demonstrantov, ki so v zadnjem trenutku znova zahtevali odpoved iger zaradi pandemije. »Odpovejte olimpijado, rešite življenja!« je pisalo na transparentih, ki so izražali mnenje večine prebivalcev Japonske, predvsem pa prebivalcev Tokia. Celo sam cesar Naruhito je pred nekaj tedni izrazil zaskrbljenost zaradi pandemičnega tveganja, na tribuni Nacionalnega stadiona pa je sedel sam, saj japonski epidemiološki predpisi ne dovoljujejo, da se takšnega dogodka udeleži več kot en družinski član.

Na začetku slovesnosti so razglasili olimpijskega lavreata (kar je bilo uvedeno leta 2016). Tokrat je bil to bangladeški ekonomist in dobitnik Nobelove nagrade Muhamad Junus, ki je poslal video sporočilo, v katerem je olimpijske igre pozval, naj pripomorejo k vzpostavitvi »sveta s tremi ničlami«: nultim izpustom ogljikovega dioksida, nultim kopičenjem velikega bogastva in nulto brezposelnostjo. To bo po podaljšanju pandemije covida-19 v svetu še posebej velik izziv.



Kdo bo v Tokiu prižgal olimpijski ogenj, je bila skrivnost, vse dokler ni na Nacionalni stadion pritekla teniška igralka Naomi Osaka. Njena izbira za to visoko simbolično nalogo je pomembno sporočilo Japonske, da je tradicionalna dežela vzhajajočega sonca zdaj odprta, strpna moderna članica svetovne družine. Oče Naomi Osake je s Haitija in vse dokler se ni povzpela v sam vrh svetovnega tenisa, je ni bilo pripravljeno sprejeti ne japonsko občinstvo ne družina njene japonske matere.

Časi se spreminjajo in življenje se nadaljuje, sta glavni sporočili slovesnosti, mi pa lahko olimpijadi od srca zaželimo, da se vse to tudi uresniči.