To prefinjeno skladje nasprotij

Japonsko pogosto imenujemo dežela vzhajajočega sonca. V japonskem jeziku se ta dežela imenuje Nipon oziroma Nihon in pomeni poreklo sonca. FOTO: Shutterstock

Sonce

Japonsko pogosto imenujemo dežela vzhajajočega sonca. V japonskem jeziku se ta dežela imenuje Nipon oziroma Nihon, kot se pogosto izgovarja, dve kitajski pismenki (kanji-a), s katerimi se zapiše to ime, pa dobesedno pomenita poreklo sonca. Od kod to ime?
Kot številne druge stvari v japonski kulturi tudi to ime izvira iz Kitajske. V korespondenci, ki je v času kitajske dinastije Sui (vladala je od leta 581 do leta 605) potekala med dvema cesarstvoma, so Kitajci deželo, ki so jo do takrat imenovali Wakoku, opredelili po zemljepisnem položaju glede na njihovo deželo. Ker je ležala vzhodno od Kitajske oziroma v smeri, od koder vzhaja sonce, so tam nekje v 7. stoletju zanjo sprejeli ime Nipon. Evropejci so si svojo popačeno izgovorjavo tega imena prisvojili od portugalskih trgovcev, nato pa so ga leta 1577 prvič zapisali v angleškem jeziku, in to kot »Giapan«, kar se je pozneje preoblikovalo v Japan.
A sonce ima v japonski civilizaciji veliko globlji pomen. V japonski religiji šinto je eno najbolj vzvišenih božanstev Amaterasu, boginja sonca in hčerka Izanagija in Izanami, dveh božanstev, ki sta ustvarila japonske otoke. Mit pripoveduje o tem, kako je Amaterasu meč svojega brata Susanuja razlomila na tri dele, jih pogoltnila in nato izpljunila tri boginje, od katerih izvira rod japonskih cesarjev. Prvi med njimi je bil Ninigi no Mikoto, vnuk boginje Amaterasu. Ta mu je podarila meč (simbol vrline), zrcalo (simbol modrosti) in žad (simbol dobrote). Še dan danes dobi vsak japonski cesar te tri predmete, podedovane od boginje sonca, zahvaljujoč kateri je celotna nacija prepričana o svojem božanskem poreklu.

Njihov božanski šport je sumo, izvira pa iz obrednega plesa, s katerim so kmetje molili za dobro žetev. FOTO: Reuters

Sumo

Japonci imajo tudi svoj božanski šport. To je seveda sumo. Če sodimo po predzgodovinskih risbah na skalah, izvira sumo iz obrednega plesa, s katerim so kmetje molili za dobro žetev. V mitologiji pa je povezan z bojem med dvema božanstvoma, ki sta med seboj tekmovali za prevlado nad japonskimi otoki. Prvi zapis o sumo tekmovanju med smrtniki je nastal leta 23 pred našim štetjem. Vse do japonskega srednjega veka (ki je trajal od leta 1185 do leta 1603) je bil sumo krvava borba in se je pogosto končala s smrtjo enega od borcev.
Danes je strogo predpisano, kateri prijemi so prepovedani, boj pa je v glavnem omejen na to, da se nasprotnika izrine ali odvleče (s pomočjo pasu, ki ga imajo na sebi vsi tekmovalci) iz kroga, katerega razpon je 4,55 metra. Čeprav se sumo borci ne delijo v kategorije, določene po telesni teži, so kilogrami v tem športu vsekakor pomemben dejavnik. Povprečna teža sumo borcev se iz generacije v generacijo povečuje. Medtem ko je leta 1969 znašala 125 kilogramov, se je zdaj povečala na 166 kilogramov.
Olimpijske igre in sumo se že dolgo gledajo prek ograde in v minulih nekaj letih so bili storjeni pomembni koraki k uvrstitvi tega športa na seznam olimpijskih disciplin. Mednarodni olimpijski komite je leta 2018 priznal Mednarodno sumo zvezo, kar je eden od pogojev za to, da postane sumo olimpijski šport, a se je za zdaj vse skupaj ustavilo. Ena od ovir na poti do iger je tudi to, da je ženskam celo prepovedano vstopiti v ring, v katerem potekajo boji, ker v japonski tradiciji ne veljajo za dovolj čiste, da bi se lahko dotaknile česar koli, kar je povezano z bojem božanskega izvora.
Čeprav ne morejo biti profesionalke, se ženske kljub temu ukvarjajo s tem športom in so se celo udeležile svetovnih borilnih iger, ki so leta 2013 potekale v Sankt Peterburgu.
Zamišljeno je bilo, da bi bil sumo na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020 pomemben del kulturnega programa kot posebna podpora športnim igram. Avgusta lani so napovedali sumo turnir, ki naj bi potekal v dneh med olimpijskimi in paraolimpijskimi igrami, a so zdaj vse skupaj znova zamrznili.

Japonci pri jedi uporabljajo paličice. Tako kot številne druge stvari so tudi te prišle iz Kitajske, kjer jih kot jedilni pribor uporabljajo že od dinastije Han. FOTO: Isei Kato/Reuters

Paličice in Michelinove zvezdice

Japonci pri jedi uporabljajo paličice. Tako kot številne druge stvari so tudi te prišle iz Kitajske, kjer jih kot jedilni pribor uporabljajo že od dinastije Han (od leta 206 pred našim štetjem do leta 195 našega štetja). Nekateri proučevalci delijo svet na tri kulturne sfere oziroma na tiste narode, ki jedo s prsti, tiste, ki jedo z vilicami in nožem, ter tiste, ki uporabljajo paličice. Japonska očitno sodi v tretjo skupino skupaj s Kitajsko, Korejo, Vietnamom, Tajvanom in še nekaterimi azijskimi državami, ki paličice uporabljajo samo takrat, ko jedo rezance.
Kitajske in japonske paličice se med seboj razlikujejo po obliki – japonske so krajše in bolj zašiljene. Na Japonskem so jih tradicionalno izdelovali iz lakiranega lesa, tako da so bile ne le funkcionalne, ampak tudi estetsko privlačne.
Tako Japonci kot Kitajci imajo kulturo, v kateri se pri jedi uporabljajo paličice, za bolj vzvišeno od tiste, v kateri se je s prsti ali kovinskim priborom. Na Japonskem se ljudje hrane ne dotikajo z dlanmi in na mizo nikoli ne postavijo noža, ki bi bil lahko ob tej priložnosti slab simbol uničenja harmonije.
O kultu uživanja in pripravljanja hrane na Japonskem ni treba posebej govoriti. Japonska kuhinja je ne le ena najbogatejših na svetu, temveč tudi ena od najlepših. Pri pripravljanju jedi posvečajo veliko pozornost vsaki najmanjši podrobnosti. Okus in videz morata bili v popolnem skladju.
Morda je to razlog, zaradi katerega je Tokio mesto z največ restavracijami z Michelinovimi zvezdicami. V mestu jih je kar 226. Od teh ima 11 restavracij po tri zvezdice (kar je prav tako največje število v enem mestu), 47 jih ima po dve, 165 pa po eno zvezdico. Zanimivo je, da je na drugem mestu Pariz z manj kot polovico restavracij z Michelinovimi zvezdicami, nato pa znova sledita dve japonski mesti – Kjoto in Osaka. Verjemite, da še zdaleč ne po naključju.

V petih desetletjih in pol je šinkansen prepeljal več kot deset milijard potnikov. Z operativno hitrostjo, ki znaša 320 kilometrov na uro, ta vlak deželo vzhajajočega sonca povezuje s skupno več kot 3000 kilometri železniške proge. Foto: Japan Railways

Šinkansen

Ko naštevamo stvari, ki posebej odražajo dušo Japonske, je mogoče opaziti kontrast med tradicijo in modernostjo. Lahko bi rekli, da je za to deželo tipičen kimono, a hkrati ne bi smeli prezreti dolgega seznama svetovno znanih oblikovalcev, katerih supermoderne kreacije se redno pojavljajo v svetu visoke mode. Mednje sodijo Isej Mijake, Jun Takahaši, Kensaj Jamamoto ali Hanae Mori, če jih omenimo samo nekaj.
Prav tako bi lahko rekli, da je za Japonsko tipična rikša kot prevozno sredstvo, ki so ga v tej deželi izumili okoli šestdesetih let 19. stoletja, in to neodvisno od Francije, kjer se je rikša pojavila dve stoletji prej. A medtem ko je mogoče rikšo v današnji Japonski videti v glavnem kot turistično atrakcijo, je danes za to deželo tipično prevozno sredstvo šinkansen ali – kot ga imenujejo na zahodu – vlak naboj.
Naboj je bilo pravzaprav ime vlaka iz tridesetih let prejšnjega stoletja, torej na začetku razvoja tehnologije superhitre železnice. Prototip vlaka je bil namreč po obliki podoben naboju, hkrati pa je bil tudi hiter kot naboj. Gradnja sodobne hitre železnice se je že takrat pokazala kot pogoj za gospodarski razvoj in japonska vlada je imela vse do leta 1940 velikanske ambicije, da bi to transportno mrežo razširila vse do Kitajske (skozi podmorski predor in prek Korejskega polotoka) in celo do Singapurja.
Vendar je druga svetovna vojna, v kateri je bila Japonska na napačni strani, ta projekt ustavila, tako da so začeli prvo progo za šinkansen med Tokiom in Osako graditi šele aprila 1959. Uradno so jo za promet odprli 1. oktobra 1964, prav v času poletnih olimpijskih iger v japonskem glavnem mestu. To je bila velika predstava japonskega feniksa, ki se dviga iz povojnega pepela. Kompozicija, po videzu podobna naboju, je pot med mestoma premagala v treh urah in desetih minutah. Pred tem je klasični vlak za pot od Tokia do Osake potreboval šest ur in 40 minut.
V minulih petih desetletjih in pol je šinkansen prepeljal več kot deset milijard potnikov. Z operativno hitrostjo, ki znaša 320 kilometrov na uro, ta vlak deželo vzhajajočega sonca povezuje s skupno več kot 3000 kilometri železniške proge. Simbolično povezuje tudi dvoje olimpijske igre: tiste iz leta 1964 in te, ki se pravkar začenjajo, po svoje pa povezuje tudi japonsko tradicijo natančnosti – »naboj« je na vsaki postaji točen do sekunde – in supermoderno civilizacijo, za katero je čas vse in nič. Odvisno, s katere strani zgodovine gledamo.