Janja se ne zanaša na talent, za trening pripravljena zavrniti tudi sladoled

Kar deset let je bil Gorazd Hren trener Janje Garnbret. Kot pravi, slovenski šampionko ob velikem talentu odlikuje predvsem trdo delo.

»Janja je začela trenirati v Slovenj Gradcu, zelo mlada pa je prišla k nam v Velenje. Hitro je pokazala, da ji je jasno, s čim se ukvarja, in ko smo videli, da res obeta, je prišla v mojo skupino. Še zdaj je povezana z našimi športniki. Najbolj s Tjašo Slemenšek, s katero sta bili že takrat kot 'rit in hlače', sta najboljši prijateljici in tudi skupaj v reprezentanci,« je začetek sodelovanja opisal Hren.

Trener in plezalka sta nato sodelovala celo desetletje in v svetu vertikale, kot športnemu plezanju radi rečejo akterji, osvojila vse, kar se je dalo.

»Janja si je nato zaželela spremembo. Poskušala je celo sama. Verjetno pa je ugotovila, da potrebuje nekoga, ki bdi nad njo, in odločila se je za Romana Krajnika,« je povedal o njenem zdajšnjem trenerju.
 

Veliko stvari osvojila le z nekaj ponovitvami

Kar Garnbretova kaže na tekmovanjih, osvojila je šest naslovov na svetovnih prvenstvih in 30 v svetovnem pokalu, je v Velenju pokazala že na treningih: »Je vztrajna, koordinacijsko izjemna, predvsem pa zelo hitro dojema stvari. Vedno je bilo tako, da je prvino, ki sem jo pokazal, morda poskusila trikrat in jo znala. Veliko stvari je znala praktično v prvem trenutku in z le nekaj ponovitvami. Še več, vse naučeno je znala tudi uporabiti in razvijati.«

Z izjemnim talentom in trdim delom so prišle zmage in odličja že v mladinski kategoriji.

»Takrat je postalo dokončno jasno, da imamo super talentirano športnico. Najbolj pa me je navduševalo to, da se ni zadovoljila z odličji. Imela je tudi talent za treniranje in rada je garala v steni. Enostavno naredi vse, da bo maksimalno pripravljena,« pravi Hren.

Boj z gravitacijo je 22-letna Korošica razvila do te mere, da je denimo v balvanskem plezanju postala razred zase – na olimpijskih igrah je bila tako v finalu edina, ki je sploh osvojila kakšnega od treh balvanskih vrhov. Medtem ko je sama osvojila dva, med preostalo sedmerico finalistk, najboljših plezalk na svetu, nobeni ni uspelo osvojiti niti enega od vrhov in brez Garnbretove bi morali postavljavci izbrati lažje izzive.
 

Ni želela sladoleda

»Nas veseli, da je bil finale tehnično res težak. Hitrostni plezalci nas tudi ne čakajo v steni in zakaj bi morali mi njim prilagajati zahtevnost balvanov. Vesel sem, da je Janja prav tu lahko pokazala vse,« je še dejal Hren.

Razlog je tudi ta, da njegova nekdanja varovanka ne izpusti prav nobenega treninga.

»Spomnim se dogodka iz Velenja, ko je bilo poleti res prevroče za delo, zato sem predlagal, da gremo raje skupaj na sladoled. Dekleta, med katerimi je bila tudi Janja, so to takrat odločno odklonila. Seveda so tudi težki trenutki. Če kaj ne gre, je lahko tudi muhasta in razočarana, a vse to le zaradi velike želje. Ob taki želji pa je lepo biti trener. Gara in pokaže rezultat,« še pravi Hren.

Poudarja, da si Garnbretova največ bremena z dosežki nalaga sama: »A tudi za trenerja ni enostavno. Z njo sem bil na svetovnih prvenstvih, v svetovnih pokalih in pri tem nikoli nisi res sproščen. Tudi tukaj je bilo težko, ko sem bil v vlogi selektorja, pa tudi navijača. Vsi mi smo vedeli, da je najboljša in res smo si želeli, da to tudi pokaže.«