Janja ne mara lahkih izzivov pri plezanju

Za zadnje podvige slovenske športne plezalke Janje Garnbret je odgovoren tudi njen trener Roman Krajnik. Delal je s številnimi slovenskimi plezalkami, za novopečeno olimpijsko prvakinjo pa trdi, da jo doma in v tujini od najboljših loči predvsem izjemen občutek.

Krajnik je bil eden tistih, ki je ob Garnbretovi na olimpijski premieri nedvomno najbolj trpel. Spoznala se je veličina dogodka, olimpijskih iger, pa čeprav prav letos mineva četrt stoletja, odkar se ukvarja s tem poklicem. »To je bilo za nas prvič. Tega nismo poznali,« je bil odkrit.

A na koncu je bil izjemno zadovoljen: »Janja je finalni nastop opravila tako, kot to zna le ona. Bila je stoodstotno zbrana. Že uvodni nastop v hitrosti je z novim slovenskim rekordom in dobro uvrstitvijo opravila optimalno. To je bil tudi cilj, da je bilo nadaljevanje lažje.«
 

Veliko je bilo dvomov

V nastopu v balvanih je bila daleč pred smetano svetovnega plezanja, ki se je zbrala v Tokiu, toda  Krajnik je kljub dominantni predstavi opazil kanček živčnosti, kot ga bržkone vidi le trener, ki vsak dan spremlja svojo varovanko. Kar nekaj oprimkov višje od tekmic je končala tudi nastop v težavnosti.



A zadnjih 14 dni pred tekmo je bilo zaradi bremena nastopa težkih tako za športnico kot za trenerja. »Bilo je veliko dvomov, skrbi, kakšen težak dan in zato tudi veliko pogovarjanja,« je dejal Škofjeločan. Da je pri tem izjemno učinkovit, pa je že po kvalifikacijah razkrila tudi Garnbretova, ko je potrdila, da jo je po dveh spodrsljajih v hitrosti v sredinih kvalifikacijah res hitro pomiril.

Za slovenski tabor je bil razplet sanjski. Krajnik upa tudi na nadaljevanje. »Smo novi v olimpijski družini, kar je veliko priznanje za naš šport. Mi smo osvojili tudi zlato. Upam, da bo plezanje s tem raslo naprej, tudi s primerno infrastrukturo. Velesile imajo še vedno bistveno boljše razmere in upam, da se bodo po tem uspehu tudi pri nas izboljšale.«


 

Brez muh seveda ne gre

Roman Krajnik je v trenerskem svetu športnega plezanja uveljavljeno ime. Pred Garnbretovo je doma delal tudi s someščanko Majo Vidmar in tudi s Ptujčanko Mino Markovič, ki ju je popeljal do naslova skupnih zmagovalk svetovnega pokala. Primerjave med vrhunskimi tekmovalkami so nehvaležne, pa vendarle: »V resnici so si vse tri zelo podobne. Predvsem so izjemne delavke, ki so vedno trdo trenirale in za dober rezultat naredile vse. Janjo morda odlikuje to, da ne pozna strahu, ne boji se tveganja denimo v balvanih. Ima pa tudi neverjeten občutek in vidi smer, v tem odstopa tudi od vse konkurence.«

Kot vsaka zvezdnica, pa ima tudi njegova varovanka svoje muhe, ob katerih trenerju sivijo lasje. »Predvsem se težko motivira, ko mora plezati lažje smeri,« je po olimpijskem uspehu še razlagal Krajnik in pojasnil, kako pomembno zna to biti tudi na olimpijski tekmi: »Tudi tukaj bi bili balvani lahko lažji in za uspeh bi morala vse preplezati v prvem poskusu. Lažje smeri je ne motivirajo in težko se potem zbere. Na tem sva delala veliko. Enostavno je narejena za težke izzive, ve, da je sposobna pokazati marsikaj in to rada stori.«