Začela na snegu, zablestela na pesku

Slovenija in šport? To je res prav posebna zgodba, po pestrosti palete športnih panog in uspehov na različnih tekmovališčih bi kar težko našli primerljivo deželo. Pa če so nam kar (pre)pogosto metali polena, tudi doma, češ da se s smučarskimi panogami resneje ukvarjata le dve alpski državi in morda še kakšna nordijska ali da se na divjih vodah kratkočasijo le taborniki, tisti domišljavi razvajenci v tenisu zdaj ne morejo najti pripomb. V tej povsod po svetu prepoznavni panogi se je Tamara Zidanšek uvrstila med štiri najboljše na prestižnem turnirju v Parizu.

Ko gre za športne podvige najvišje ravni, naključja ponavadi ni. Uspeh je prepleten z urami in urami vloženega dela, potrpežljivosti, psihične trdnosti, jasno tudi spleta ustreznih okoliščin. Naša igralka ni prva, ki se je prebila tako visoko s 85. mesta svetovne lestvice, ne nazadnje je eden največjih šport­nikov v samostojnosti naše južne sosede Hrvaške, Goran Ivanišević, postal wimbledonski zmagovalec s statusom posebnega povabljenca. Takrat, tistega leta 2001, je njegova pot drvela navzdol, na lestvici ATP je bil 125. (!), on pa je prišel v London, preskakoval ovire in v nepozabnem finalu, zaradi muhastega vremena razvlečenem na dva dneva, ugnal Avstralca Patricka Rafterja.

47.

mesto na lestvici svetovne teniške lestvice zdaj spremlja polfinalistko Roland-Garrosa 2021

Tamara Zidanšek? Konjičanka lovorike na prestižnih turnirjih še ni osvojila, toda letošnja pariška uvrstitev med elitno četverico turnirja jo je pri priči izstrelila v vesolje odmevnosti. Na novinarskih konferencah je odgovarjala tudi o svoji domovini z zgolj dvema milijonoma prebivalcev, imenitnih šport­nikih, delovnih navadah. Na avstrijski javni televiziji, denimo, so začeli dnevni pregled športa z njenim prebojem v polfinale, v katerem se je nato prav spodobno upirala izkušeni Rusinji Anastasiji Pavljučenkovi, koraka naprej – torej osvojiti vizum za sobotni finale – pa le ni zmogla.

Polfinale po 38 letih

»Na tem turnirju sem spoznala, da se lahko kosam z najboljšimi igralkami na svetu. To bom poskušala izkoristiti v prihodnosti, novi turnirji in nove priložnosti bodo kmalu na vrsti. Na tem turnirju se nisem počutila nič drugače, kot sem se na igrišču pred desetimi leti. Stvari se počasi postavljajo na svoje mesto. Kar smo delali v pretek­losti, se zdaj obrestuje. Pridobila sem samozavest, in kot sem rekla, zdaj res verjamem, da lahko sleherni dvoboj igram na takšni ravni,« je poudarila ob slovesu od francoske metropole in tudi priznala, da povsem mirna, kot je bila videti v vseh teh dneh na peščenih igriščih znamenitega teniškega centra, le ni bila: »Seveda je bilo nekaj nervoze. Kdo pa ne bi bil malo napet v tem delu turnirja.«



Jasno, kot vedno ob porazu je bilo na dlani, da bi se mu lahko izognila, da bi lahko ugnala tudi krepko bolj izkušeno Anastasijo Pavljučenkovo, igralko iz že kar znamenite šole ruskega ženskega tenisa. »V obeh nizih sem imela priložnosti, a jih nisem izkoristila kot v prejšnjih dvobojih. Sem pa zadovoljna s tem, kako sem stala na igrišču,« je dejala o svojem prvem polfinalu na enem od štirih turnirjev za grand slam. In sploh prvem za Slovenijo po dolgih 38 letih! Ker smo prej omenili izjemno rusko šolo in z njo povezano selekcijo igralk v največji državi na svetu, je treba zapisati, da je bilo še krepko bolj boleče kot za športno Slovenijo, da od bleščečih predstav Mime Jaušovec pred domala štirimi desetletji do podviga Zidanškove ni bilo več naslednice na tej ravni, spoznanje v ruskem športnem prostoru: že šest let niso imeli finalistke na enem od turnirjev grand slama. Pred Pavljučenkovo se je to nazadnje posrečilo Mariji Šarapovi v Avstraliji, januarja 2015.

Na Rogli deskanje, v Slovenskih Konjicah košarka

Toda ta svetlolaska, ki jo mnogi po svetu bolj poznajo po videzu in reklamnih spotih kot po dosežkih na igrišču, je pač otrok izjemnega teniškega izobraževanja, med drugim v cenjeni Bollettierijevi akademiji na Floridi. Naša Tamara pa je bila povsem običajna deklica iz Slovenskih Konjic, prijaznega kraja pod Roglo, paradižem slovenskega deskanja na snegu. In tako še zdaleč ni bilo presenetljivo, da se je sedanja teniška junakinja nekoč najresneje lotila te zgodbe na belih strminah. Tudi košarka ji je bila bližja od tenisa, kar spet ne preseneča, saj se njen domači kraj ponaša z lepo tradicijo igre pod koši, prav od tam se je v širni svet podal Jure Zdovc, eden naših najvidnejših košarkarjev.



Toda sledil je premik, nadarjenost za šport je ohranjala od mladih nog, tudi s teniškim loparjem je hitro postala prijateljica. Danes je vodilna slovenska igralka novega vala, za njo je tri leta mlajša Kaja Juvan, starejši od njiju sta denimo Polona Hercog in Katarina Srebotnik. Slednja je bila ob Mimi Jaušovec do Pariza 2021 edina Slovenka, ki je pričakala drugi teden posamičnega turnirja, toda Konjičanka je zdaj storila še krepko več. Ni še izenačila dosežkov trikratne finalistke Jaušovčeve, toda s tem polfinalom je napovedala lepo prihodnost. Tudi kratkoročno – Wimbledon je že pred vrati ...