V francoskih Alpah našel nov navdih, novo motivacijo

New York – Še pred nekaj meseci se je zdelo, da je Novak Đoković precej odpisan, vsaj za največje teniške nazive, zdaj je za njim izvrstno poletje, sezona 2018 bo ena njegovih najboljših. Osvojil je dva naziva za veliki slam, Wimbledon in OP ZDA, vmes v Cincinnatiju dopolnil še zbirko s turnirjev iz serije masters – kot edini doslej. Đoković je vsekakor spet tam, kjer je bil. Morda celo v svojih najboljših časih.

Glede na to, kako se je sezona za Srba začela, je sedanje stanje prav neverjetno. Po četrtfinalnem porazu na OP Avstralije proti Hyeong Chungu se je odločil za operacijo komolca ter začel ob vrnitvi nizati nepričakovane poraze. »Če bi mi februarja, ko sem imel operacijo, nekdo dejal, da bom do konca sezone osvojil Wimbledon, OP ZDA in Cincinnati, bi mu zelo težko verjel. Hkrati pa je del mene vseskozi verjel, upal, si predstavljal, da se bom zelo hitro vrnil na želeno raven. A nato sem potreboval tri, štiri mesece. V tem času sem se veliko naučil o sebi, tudi kako biti potrpežljiv, kar nikdar ni bila moja močna točka. Ob tem sem tudi spoznal, da je za dobre stvari potreben čas. Da se vse postavi na svoje mesto, da se lahko osredotočiš nase, uravnotežiš. Zadnja dva meseca sta bila izjemna,« je po finalni zmagi nad Juanom Martinom del Potrom s 6:3, 7:6 (4), 6:3 dejal Đoković, ki je začel nov vzpon tik za tem, ko je dosegel dno.

Tega je predstavljal četrtfinalni poraz na Roland Garrosu proti Marcu Cecchinatu, ko se je spet pokazal v slabi luči, tako po igri kot vedenju. »Po tem porazu sem bil zelo razočaran. Pred tem sem odigral nekaj odličnih dvobojev, a nato samega sebe pustil na cedilu. Bil sem že tako blizu želeni ravni, potem pa v tem četrtfinalu povsem popustil. Zato sem se odločil, da se bom malo odklopil od vsega. Z ženo sva se odpravila v Francoske Alpe. Spomnim se, ko sva splezala na precej visoko goro, za kar sva potrebovala tri ure, se usedla in pogledala na svet z drugega vidika. Zdelo se je, kot da sem vdihnil nov navdih, novo motivacijo. Razmišljal sem o tenisu, o občutkih, ki jih vzbuja v meni. Vse je bilo zgolj pozitivno. Začutil sem nov val energije, ki me nese vse odtlej. Igral sem v finalu Queen'sa in osvojil tri turnirje, vse se je spremenilo,« je točko zasuka izpostavil Novak Đoković, ki bo tako četrtič v karieri sezono končal (vsaj) z dvema naslovoma za veliki slam, po tri je osvojil v letih 2011 in 2015.

Brez primerjav s preteklostjo

Nole se je na OP ZDA spet kazal v izjemni luči, veliko več težav kot s tekmeci je imel z izjemno neugodnimi vremenskimi razmerami, vročina in vlaga sta mu še najbolj prišli do živega. Edina niza je izgubil v uvodnih dveh kolih, proti Martonu Fucsovicsu in Tennysu Sandgrenu, je pa tudi res, da se mu je žreb odlično odpiral, teniški navdušenci so sicer upali, da se mu bo vsaj Juan Martin del Potro v finalu enakovredno upiral, a ni osvojil niza, če bi izkoristil priložnosti v drugem, bi bilo morda lahko vse skupaj tudi drugače. Čeprav se resnici na ljubo Nole ni zdel premagljiv, Srb spet vedno bolj spominja na nekdanje čase, na svetovni lestvici zadnjega leta dni je že na 3. mestu, za Rogerjem Federerjem in Rafaelom Nadalom, v letošnji »dirki« celo le za Špancem.

»Vem, da si želijo ljudje primerjati in ocenjevati na koliko odstotkih sem v primerjali s tremi, štirimi leti nazaj, a sam tega ne želim. Življenje se mi je v zadnjem obdobju obrnilo na glavo, raven, na kateri sem zdaj, je tudi zato povsem neprimerljiva. Spoštujem zgodovino, svojo in teniško na sploh, a hkrati se res želim usmeriti v sedanjost,« pravi Đoković, ki bi kaj lahko leto končal na 1. mestu teniške lestvice. Je bolj svež, kot je bil v preteklosti, v drugem delu sezone pa je tako ali tako ponavadi dosegal dobre rezultate, sploh v dvorani.

Nole je tako poskrbel za nadaljevanje prevlade velike četverice ali pač trojice, saj je vendarle Federer osvojil 20 naslovov za veliki slam, Nadal 17 in Đoković 14 (ter Andy Murray tri). S tem se je Srb izenačil s Petom Samprasom, za katerega je še pred dobrim desetletjem veljalo, da je nedosegljivi rekorder … »Sampras je ena največjih teniških legend. Bil je moj vzornik, njegova prva ali druga wimbledonska zmaga je prvi teniški trenutek, ki se ga spomnim s televizije. To me je navdihnilo za igranje tenisa, zato se mi zdi neverjetno, da sva danes izenačena po številu naslovov za veliki slam,« je bil ob posebnem dosežku navdušen Đoković, za katerega pa je bolj ali manj jasno, da bo Američana kmalu tudi prehitel, morda že januarja v Melbournu, seveda odvisno tudi od Federerja, Nadala in Murraya, morda celo od pripadnikov naslednje generacije, če bo kateri vendarle končno zablestel tudi na največjem odru.