Osemnajst let po nepozabnem wimbledonskem finalu sta
Goran Ivanišević in
Patrick Rafter sinoči spet prekrižala loparja, in sicer v ekshibicijskem dvoboju v Umagu. Avstralec je prvič po letu 2001 na Hrvaškem (skupno drugič), z Goranom se odlično razumeta, med njima vlada neka posebna kemija. Zdi se sicer, da se je za Rafterja čas ustavil, še vedno je »fit«, simpatičen, prijeten sogovornik. V natrpanem urniku v Umagu si je vzel tudi deset minut časa za poseben pogovor za
Delo in
Val 202.
V zadnjih letih ste povsem poniknili iz teniškega sveta, kaj se dogaja z vami, kaj počnete?
V zadnjih 18 letih se res nisem pojavljal v javnosti, nisem prisoten na družbenih omrežjih, nekaj malega sem delal v tenisu, a v bistvu živim zelo mirno življenje. Ko sem se športno upokojil, sem se posvetil družini, dobil sem otroka, ki sta zdaj stara že 17 in 14 let. Veliko časa preživljam z družino, res uživam v tem, imam majhen ranč ob obali, tam delam, deskam na vodi, igram golf, ne počnem veliko, a se trudim ostati kolikor toliko dobro telesno pripravljen. Uživam v življenju.
Veliko nekdanjih vrhunskih igralcev se vrača v trenerskih vlogah. Vas je tudi kdaj vmes zamikalo to, obstaja igralec, ki bi si ga želeli trenirati?
Mislim, da ne. Težava je, da si na poti skorajda vse leto, sam pa si tega nikakor ne želim. To me odbija, poleg tega je Avstralija res oddaljena, zato je tudi direktor umaškega turnirja Lawrence Frankopan prej dejal, da me je bilo težko dobiti. Pa ne zavoljo tega, ker ne bi hotel igrati z Goranom, saj sva res dobra prijatelja, tudi ekshibicije rad igram, a tega pač ne počnem, ker mi ni do potovanj, vse je predaleč.
Takole sta se objela z Goranom Ivaniševićem po finalu Wimbledona leta 2001, v katerem je slavil Hrvat. Ostala sta zelo dobra prijatelja. Včeraj sta se merila na ekshibiciji v Umagu. FOTO: Reuters
Osemnajst let je minilo od nepozabnega wimbledonskega finala, Goran je že precej povedal o tem, kako se ga zelo pogosto spominja. Kaj pa vi? Po navadi obujamo spomine z zmagovalci, a tu so žal tudi poraženci in njihove zgodbe, njihove bolečine …
Seveda ti spomini niso moji najljubši. O slabih stvareh raje ne razmišljaš, ti pa gredo nehote skozi misli, poleg tega se je v Avstraliji o tem prav tako veliko govorilo in še vedno se. V javnih nastopih me še vedno sprašujejo o tem, hkrati se norčujejo iz tega. Pač avstralski način soočanja z neprijetnimi situacijami. A na koncu dneva je bil to vendarle zgolj teniški dvoboj, zato se ne gre preveč vznemirjati. So pa bile vsekakor moje sanje, da osvojim Wimbledon, teh sanj žal nisem uresničil. To je negativno, a če pogledamo s pozitivne plati, je bil to izjemen dvoboj, ne toliko po kakovosti tenisa kot z vidika izjemnega vzdušja, gledalci so naju imeli enako radi, bilo je noro in se ne bo ponovilo. Nekdo je moral izgubiti in to sem bil pač jaz.
Omenili ste, da sta bila oba priljubljena. In tudi to je del vaše zapuščine. Bili ste št. 1, dvakratni zmagovalec OP ZDA, a zapomnili smo si vas tudi kot prijeto osebo. Je slednje pomembno za vas?
Včasih je to tudi težko, saj sem si včasih želel biti tudi 'bad guy'. Načeloma pa sem bil vedno zvest samemu sebi. Vedno sem to, kar sem. Tako sem vzgojen, da se vedem spoštljivo do drugih ljudi. Teniški igralci imamo srečo, večjo od večine ljudi na tem svetu, in tega se moramo zavedati. Če ves čas ponavljaš, kako poseben si, te ljudje ne bodo spoštovali. To me je skozi leta naučila družina. Lepo je biti priljubljen, ne bi mi bilo všeč, da me ljudje ne bi marali. Seveda te ne morejo imeti vsi radi, a to je normalno, na koncu pa sem raje priljubljen kot nepriljubljen.
Znani ste bili po svoji odlični igri servis-volej, ki pa je od vaših časov ne vidimo več veliko. Tenis je postal enostranski, vas to moti?
Zaradi razvoja opreme je takšen način igre vse težji. Servis-volej je tenis, ki ga moraš vaditi od malega. Ne moreš se pri 20 letih na turneji spomniti, da bi začel gojiti takšen način, preveč malenkosti je pomembnih. Ko danes igram, še vedno grem k mreži, ker uživam v tem, sem pa počasnejši, kot sem bil, zato to ni nujno več dobitna kombinacija zame. Je pa zabavno, ker sem tako vedno igral in upam, da se bo nekoč spet našel nekdo s takšnim načinom igranja in bo z njim uspešen. Zame je najboljši igralec v tej prvini Stefan Edberg. Sicer so tudi Boris Becker, Pat Cash in drugi igrali na tak način, a Edberg je izstopal. Bil je izjemen, nekajkrat sem igral z njim, nisem mogel verjeti, kako dober je. Želel sem si biti na takšni ravni kot on. Ni mi uspelo, a trudil sem se po najboljših močeh.
Rafter se je resno pripravljal na včerajšnjo ekshibicijo proti Ivaniševiću. FOTO: Željko Hajdinjak/Cropix
Eden tistih, ki so vsaj malo skušali igrati servis-volej v zadnjih letih, pa je bil Roger Federer. Trikrat ste igrali z njim, na treh različnih podlagah in ste edini, ki je z njim odigral vsaj tri dvoboje in ni izgubil. Sliši se izjemno. Vam je to všeč?
Mislim, da ti dvoboji niso bili reprezentativni. Ko sva prvič igrala, je imel 17 let, naslednjič komaj 19. Takrat se je šele izoblikoval v pravega igralca, daleč od tega, kar je potem postal, morda pol tega. Takrat je rad igral pri mreži, ampak je potem postal tako dober z osnovne črte, da mu ni bilo treba več prihajati k mreži. Igralec, ki ima trenutno najboljši volej, je pravzaprav igralka. To je mala Avstralka Ash Barty. Ne le, da je zelo simpatično dekle, neverjetna je pri mreži. Nihče ne zna tako dobro udariti voleja kot ona, niti Roger.
Kdo od velike trojice, Federer, Nadal in Đoković, bo imel ob koncu kariere največ naslovov za grand slam?
Fantastično je spremljati njihov boj. Odvisno bo od njihovih teles, od tega, kdo bo najdlje zdržal. Mislim, da bo na koncu na vrhu Novak. Kako dolgo lahko še zdržita Federer in Nadal? Ne morem verjeti, da še vedno igrata, da lahko preneseta vse napore. Mislil sem, da bo Rafa pred tremi leti končal zaradi težav s koleni. Tudi Roger je imel težave s poškodbami, pa se je vrnil in znova osvojil nekaj grand slamov. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Noro. To je neverjetno teniško obdobje.
Avstralec je v svoji uspešni karieri osvojil dve lovoriki OP ZDA. FOTO: Reuters
Kaj pa mladi? Zakaj jim ne uspe preboj? So veliki trije predobri?
Verjetno je kombinacija tega, da mentalno niso dovolj trdni, da telesno niso dovolj pripravljeni, premalo delajo in niso dovolj nadarjeni. Pomemben pa je tudi pristop. Izstopa pa mladi Kanadčan, kako mu je že ime … Auger-Aliassime. Neverjeten je. On bi lahko bil tisti, ki bi čez dve leti prišel na vrh. Njegov pristop mi je zelo všeč. Zna tudi govoriti, prepričljiv nastop ima. Med vsemi mladimi me najbolj zanima, kako bo z njim. Že precej časa govorimo o Kyrgiosu, Zverevu, Ćoriću – pa še nikomur ni uspelo. Morda bo ravno njemu.
Kaj pa Nick Kyrgios? Delali ste z njim, ko ste bili reprezentančni kapetan. Izjemno nadarjen je, ampak kot tudi sam priznava, ni garač in prav trdo ne trenira. Se vam zdi škoda?
Ne več. Ne zanima me več. Razočaran sem bil, ko sva delala skupaj. On je ekshibicionist, ni pa pravi teniški igralec. Tudi rosno mlad ni več. Starejši je, težje bo. Trenutno igra, kot bi bil na ekshibicijskih dvobojih. Kot klovn. Neverjeten talent ima, ampak on predvsem zabava ljudi, ne igra pa tenisa. Škoda.
Številka 1 z najkrajšim stažem
Največji uspeh je Patrick Rafter dosegel na OP ZDA, kjer je zmagal dvakrat (1997 in 1998), leta 1999 pa se je povzpel tudi na 1. mesto lestvice ATP, na katerem je bil natančno teden dni: »Po Wimbledonu je sledil polfinale Davisovega pokala, potem pa sem si privoščil teden dni dopusta na Bermudih. No in ta teden sem postal št. 1. Poležaval sem na plaži in užival, ko sem teden dni za tem igral v Los Angelesu, sem že bil št. 2. Kot prvi igralec sveta nisem odigral niti enega dvoboja. Sem št. 1 z najkrajšim stažem, nihče mi ne bo mogel vzeti tega rekorda.«
Komentarji