Ljubezen do Rogerja in jagod nima meja

Wimbledon in tradicija. Tako kot marsikaj na britanskem otoku gre tudi najbolj sloviti teniški turnir na svetu z roko v roki s slovito preteklostjo. »Kot bi nas vrnili v viktorijanske čase,« se je slišalo že pred četrt stoletja, ko so teniški spektakel uprizarjali Boris Becker, Steffi Graf ali Goran Ivanišević. Včeraj je minilo natanko 20 let od edinega wimbledonskega zmagoslavja tega nepozabnega igralca iz Splita.
In Wimbledon danes? Hrvaška takšnega teniškega zvezdnika nima več, Nemčija, od koder prihajata omenjena Boris in Steffi, prav tako ne. Sicer se je njuna rojakinja Angelique Kerber spogledovala z uvrstitvijo v današnji finale, a jo je na zadnji stopnici ustavila sedanja št. 1 ženskega tenisa Ashleigh Barty. Londonsko občinstvo zelo ceni Avstralko, toda na wimbledonskem barometru priljubljenosti nihče ne more ogroziti le enega – Rogerja Federerja.

Od torka ni bilo več omejitev obiska, wimbledonske tribune spet pokajo po šivih. FOTO: Adrian Dennis/AFP

Zgodba Švicarja iz Basla, ki bo čez slab mesec praznoval 40. rojstni dan, je prav posebna. Zdi se že kar težko verjetno, toda zdaj je pomahal v slovo že svojemu 22. Wimbledonu, v vsem tem času je bil kar 18-krat četrtfinalist, osemkrat, nazadnje julija 2017, se je domov vračal z lovoriko zmagovalca. Tudi angleški aduti tu niso uživali takšne priljubljenosti kot ta šampion uglajenega vedenja, brezhibnega pristopa k športu na igrišču in ob njem, spoštljivega odnosa do tekmecev in občinstva ter vztrajnosti v vrhunskem športu. Biološka ura ima pač svoje zakonitosti, na vrata trkajo – ali pa jih že kar odpirajo – mladi levi.

Euro ukradel malo pozornosti

Rogerja Federerja po dveh zahtevnih operativnih posegih na kolenu in v razmerah pandemije ni bilo na igriščih 18 mesecev. Ni si težko predstavljati, kako huronsko ga je pred sredinim četrtfinalom pozdravilo 15.000 navzočih na razprodanih tribunah osrednjega igrišča. A kljub vsej zagnanosti in podpori srečnega konca ni bilo: zmage se je veselil svetovno malo znani Poljak Hubert Hurkacz, v zadnjem nizu kar z izidom 6 : 0. Vselej zbrani Švicar je tokrat komaj zadrževal solze, ni si predstavljal takšnega odhoda z igrišča. »Dajte mi nekaj dni za premislek,« je spregovoril javnosti ob njenem ugibanju, ali bo nastopil na bližnjih olimpijskih igrah ter nato na odprtem prvenstvu ZDA v New Yorku.

Kolesje na londonskem jugu pa se vrti naprej. Danes bo tu ženski finale, jutri še moški. In sploh bo jutrišnja nedelja na Otoku prav posebna. Domača nogometna reprezentanca bo namreč v drugem delu mesta, na severu, kjer je sloviti stadion Wembley, igrala v finalu prvenstva stare celine, sploh se zdi, da je euro tokrat v Londonu vendarle ukradel Wimbledonu nekaj tiste znamenite priljubljenosti. Pa čeprav se velika teniška zgodba ne da kar tako.



Spet so se vile kače pred blagajnami za vstopnice, zdaj tudi za testiranje na zlovešči virus, spet bodo na koncu prodali 28.000 kilogramov jagod in 7000 litrov sladke smetane. Tega Wimbledonu ne more vzeti nihče. Kot tudi ne strogega pravila, da so v ponudbi le tisti sadeži, ki jih naberejo v prejšnjem popoldnevu in pripeljejo pred vrata slovitega stadiona naslednje jutro ob 5.30.