V zadnjem tednu dni, ko so se v Wimbledonu začenjali odločilni dvoboji, je po družabnih omrežjih zaokrožila fotomontaža postaranih Rafaela Nadala, Rogerja Federerja in Novaka Đokovića, ko igrajo v polfinalu Wimbledona čez štiri desetletja. Podobne domislice se pojavljajo ob vsakem turnirju za veliki slam, saj velika trojica preprosto ne pusti drugim blizu, za naslednjo generacijo, ki jo ATP sicer zelo promovira, ostajajo največji naslovi nedosegljivi.

Če je Wimbledon 2019 pri ženskah v središče svetovne javnosti potisnil komaj 15-letno Cori Coco Gauff, ki je svojo pot končala v osmini finala, se je pri moških spet vse vrtelo okoli velike trojice, mladi, ki so se znašli že pod precejšnjim pritiskom, kdaj bo vsaj enemu vendarle uspelo, so kmalu položili svoja orožja, v polfinalu so bili tako denimo 37-, 33-, 32- in 31-letnik. Đokovič je nato v izjemnem finalu (7:6 (5), 1:6, 7:6 (4), 4:6, 13:12 (3)) Federerju preprečil, da bi postal najstarejši zmagovalec grand slama v odprti eri in da bi svoje rekordno število velikih naslovov povečal na 21.



Nole je še tretjič na turnirjih velike četverice ubranil zaključno žogico Federerju – še v polfinalu OP ZDA 2010 in polfinalu OP ZDA 2011 –, ko je bilo najpomembnejše, je pokazal neverjetno psihično trdnost. Četudi je bil večji del slabši tekmec, je dobil tri podaljšane igre, v katerih ni naredil niti ene neizsiljene napake, Švicar pa 11 ... Takšni trenutki seveda v tako napetem dvoboju odločajo.



»Za takšne dvoboje delaš, živiš, dajejo smisel in vrednost vsaki minuti, ki jo preživiš na treningu, ko delaš za to, da se lahko znajdeš v takšnem položaju, da igraš z enim največjih tekmecev v karieri. To je bil verjetno psihično najbolj zahteven dvoboj. Telesno je bil najbolj finale na OP Avstralije proti Nadalu 2012, a ta je bil po mentalni plati na povsem drugi ravni,« je dejal Novak, čigar »glava« je bila na preizkušnji tudi zavoljo tega, ker je proti njemu navijalo skorajda vseh 15.000 gledalcev na osrednjem štadionu. To je lahko jeziček na tehtnici, a tokrat ni bil, tudi to je zmogel nevtralizirati pri sebi Srb. Na svoj način.
 

Vedno bližje Federerju in Nadalu

»Težko se ne bi zavedal tega, vzdušje je bilo naelektreno do konca. Če so gledalci na tvoji strani, ti to daje motivacijo, moč, energijo, če niso, se pač moraš znajti po svoje. Težko ignoriraš vse skupaj, sam pa si skušam vse skupaj nekoliko prirediti. Ko gledalci vpijejo Roger, sam slišim Novak. Sliši se malce trapasto, a tako pač je. Samega sebe skušam prepričati, da je to res,« je nenavadno taktiko razkril Đoković, ob katerem se je na začetku leta, ko je osvojil OP Avstralije, pojavljalo vprašanje, ali bo letos osvojil klasični grand slam, kot drugi moški v odprti eri (po Rodu Laverju).



V Parizu mu je nato spodrsnilo, po zmagi v Wimbledonu, ki mu je prinesla 16. veliki naslov, pa je vedno bolj aktualno razmišljanje, ali bo Srb na koncu na večni lestvici prehitel Federerja (20) in Nadala (18). Nekoč se je zdelo, da ni v njuni »ligi«, zdaj je vse drugače, že na OP ZDA bo v igri za novo lovoriko.

Ta čas se vsekakor zdi to najbolj realna možnost, Nole je izjemno pripravljen za največje turnirje, najmlajši je od velike trojice, njegov slog igre pa je veliko manj zahteven od Nadalovega, tako da bi lahko tudi on igral še pri denimo 37 ali 38 letih, kolikor jih bo Federer dopolnil čez dobre tri tedne.



»Po eni strani se približujem Rogerju in Rafi, a tudi onadva osvajata slame. Na nek način se dopolnjujemo, spodbujamo eden drugega, rastemo zavoljo tega, se razvijamo in ostajamo še naprej tu. Rafa in Roger sta eden od vzrokov, da še vedno igram na takšni ravni. Dejstvo, da sta in še vedno pišeta zgodovino, me motivira, navdihuje, da skušam tudi sam doseči podobno oziroma še več. Ne vem, ali mi bo uspelo ali ne, odvisno, koliko časa bom igral. Upam, da bom šel po Rogerjevi poti in bom pri 37 letih še vedno na turneji, še vedno užival v tenisu, seveda pa ni vse odvisno le od mene, ampak tudi od drugih življenjskih okoliščin, ne nazadnje sem oče in mož,« je malce dlje v prihodnost pogledal Đoković, ki si ob koncu kariere ne želi le rekordnega števila velikih slamov, ampak tudi rekord po številu tednov na vrhu lestvice ATP.

Za zdaj je na 5. mestu z 260 tedni, vodilni Fededer je bil na prestolu 310 tednov, Novakova prednost pa je ta čas tolikšna, da bo še nekaj časa nedotakljiv na 1. mestu.