Po epskem finalu: škoda, da je lahko zmagovalec le eden

London – Novak Đoković in Roger Federer sta v wimbledonskem finalu pripravila pravo teniško klasiko. Pet ur trajajoči dvoboj, ki bi se lahko razpletel tudi z drugim zmagovalcem, je na koncu pripadel Srbu – 7:6 (5), 1:6, 7:6 (4), 4:6, 13:12 (3) –, ki je na ta način ubranil naslov. To je bil prvi posamični dvoboj v wimbledonski zgodovini, ki se je končal s podaljšano igro pri 12:12 v odločilnem nizu, svoje mesto v teniški zgodovini pa bo gotovo dobil tudi zavoljo drugih stvari. Poleg tega, da sta prvi in drugi nosilec bila nepozabno bitko, je Federer pri 8:7 v odločilnem nizu tudi zapravil dve zaporedni zaključni žogici na svoj servis ...

Neverjetna drama se je odvijala na najbolj znamenitem teniškem igrišču, to je bil res pravi gladiatorski boj, časovno je to najdaljši finale v Wimbledonu (je pa leta 2009 Federer odločilni niz proti Andyju Roddicku dobil s 16:14). "Ko igraš z nekom več kot petnajstkrat, potem ne moreš odkriti nič več novega. Na koncu odloča to, kdo ima boljši dan," je pred začetkom razmišljal Federer, pri čemer se njegova teorija ni najbolj uresničila. Švicar je bil namreč tisti, ki je imel boljši dan, bil je boljši tekmec večji del dvoboja, pa je vendarle moral stisniti roko tekmecu.

Odločilni niz je bil tisti, v katerem sta si bila tekmeca najbolj enakovredna, pred tem je bil kar neverjeten pogled na semafor, sploh po treh nizih. Švicar je zaostajal z 1:2, a bil boljši, za Noleta, ki sodi med igralce, ki najboljše vračajo servis, je bil prav neverjeten podatek, da si ni priigral niti ene žogice za break. Ko je uvodni niz dobil v podaljšani igri (zanimivo, prvi niz je trajal 58 minut, dve minuti dlje kot celoten ženski finale), je v drugem povsem poniknil – zelo podobna je bila v petek Federerjeva zgodba v polfinalu proti Rafaelu Nadalu –, a tu ni šlo zgolj za trenutke slabosti, ampak tudi v nadaljevanju nikakor ni ujel svojega ritma.

Dve žogici za deveto lovoriko

Kar čudežno se je zdelo, ko je osvojil tretji niz, a je tudi tokrat Federer ekspresno izenačil, potem pa se je začel pravi boj, le za tiste z najbolj jeklenimi živci. Napetost, ki se je spustila nad Center Court, bi lahko rezali z nožem, skorajda vsi gledalci pa so bili – kot običajno – na Švicarjevi strani. Zdelo se je, da je zanj sanj o rekordnem devetem naslovu (toliko jih je v ženski konkurenci osvojila absolutna rekorderka Martina Navratilova) konec, ko je Nole prišel do breaka s 4:2, a to še zdaleč ni bilo res. Da, Srb je bil močno ranljiv in Federer se je takoj vrnil v igro, gotovo pa še nekaj časa ne bo pozabil svojega servisa pri 8:7, ko je imel v rokah 40:15. Sploh pri drugi zaključni točki se je nekoliko naivno podal k mreži in Đoković je potegnil še en trik iz rokava, da je ostal med živimi.

Vprašanje, koliko časa bi trajal finale, če prireditelji ne bi letos uvedli novosti, podaljšane igre pri 12:12 v odločilnem nizu – Đoković je sicer sredi zadnjega niza moral vprašati glavnega sodnika, kdaj pride na vrsto tie-break, saj je mislil, da pri 10:10 –, v katerem je bil Srb spet boljši v najpomembnejših trenutkih. Na koncu je bil Federer boljši od tekmeca pri 12 od 13 statističnih postavkah, med drugim je osvojil tudi 15 točk več, a to je pač tenis ...

"To je bil eden najbolj vznemirljivih finalov, kar sem jih odigral. Škoda, da je moral eden izgubiti ... Oba sva imela svoje priložnosti, prav nerealno pa se mi zdi, da sem rešil dve zaključni žogici," je z najbolj zaželenim teniškim pokalom v rokah dejal Đoković, ki si je nekoč, ko je bil še majhen fant in je sanjal o zmagi na sveti travi, doma izdeloval pokale, ki so simbolizirali wimbledonske lovorike. Zdaj je že petič visoko v zrak dvignil pravi pokal, skupno pa je bila to že njegova 16. zmaga za veliki slam. Več jih imata le Nadal (18) in Federer (20).
 

Zadnja takšna priložnost?

Vprašanje, kdaj bo imel Federer spet takšno možnost, da še izboljša svojo rekordno znamko, Wimbledon se je od začetka sezone zdel njegova najlepša letošnja priložnost. "Skušal bom vse skupaj čim prej pozabiti. Dvoboj je bil izjemen, imel je vse, oba sva odlično igrala, zadovoljen sem s svojo predstavo. Dal sem vse, a ni bilo dovolj. Novak, tole je bilo noro! Super opravljeno," je moral priznati premoč Federer, drugi igralec odprte ere, ki je v finalu velikega slama zapravil zaključno žogico. Prvi je bil Guillermo Coria v Parizu 2004 proti Gastonu Gaudiu.

Federer, ki še naprej ostaja brez zmag na istem turnirju za veliki slam ali serije 1000, 500 in 250, tako proti Nadalu kot Đokoviću (to mu je uspelo le na sklepnem mastersu 2010), je drugo leto zapored Wimbledon končal z bolečim porazom. Lani je v četrtfinalu vodil z 2:0 v nizih in imel zaključno žogico v četrtfinalu proti Kevinu Andersonu. Kljub temu pa še naprej žanje občudovanje, kaj zmore pri slabih 38 letih (dopolnil jih bo 8. avgusta), zares številnim je lahko zgled: "Upam, da ljudem vlivam upanje, da pri 37 letih še ni konec. Počutim se dobro, bom pa potreboval nekaj časa, da si bom povrnil moči." Tako telesne kot mentalne, prve rane se bodo bržčas zacelile veliko hitreje.