Uroš in Luka bosta naredila še veliko dobrega za naš rokomet

Od vseh povabljencev na nocojšnjo Rokometno simfonijo, ki se bo začela ob 19. uri v celjskem Zlatorogu, oba slavljenca Uroša Zormana in Luko Žvižeja, ki bosta odigrala zadnjo tekmo, še najbolje pozna nekdanji reprezentant Dragan Gajić, ki bo v domače mesto prišel neposredno s treninga Veszprema.
 

Kako se vam zdi, da bosta vaša velika prijatelja karieri sklenila na takšen način?

To bo res lep dogodek, oba si zaslužita, da se poslovita na tak način. Ogromno sta dala ne samo slovenskemu rokometu, ampak slovenskemu športu nasploh. To bo njun dan, mi, ki bomo sodelovali, se moramo potruditi, da bosta čim bolj uživala.
 

Igrali boste v Zormanovi ekipi, kaj pričakujete od revijalne tekme? Verjetno bodo »upokojenci« bolj počasni, aktivni pa tudi ne boste šli na glavo ...

Vsekakor ne moremo pričakovati vrhunskega rokometa, zabavo in spektakel pač. Bomo pa tudi zagrizli, kajti nihče noče izgubiti, če sklepam po povabljencih. To so igralci in trenerji, ki so osvojili vse, rojeni zmagovalci. Veliko bo lepih potez, občasno pa bomo tudi pritisnili na plin. Fino bo.
 

Vaš rod z Zormanom, bratoma Žvižejem, Gorazdom Škofom, t. i. Hero Team, kot se ga je prijel vzdevek, je vrhunec dosegel s 4. mestom na SP v Španiji leta 2013. Kako gledate nanj?

V Španiji nam je malo zmanjkalo za kolajno, bil pa je res lep rezultat. Verjeli smo, da bomo čez dve leti v Katarju storili še korak višje, a se ni izšlo. Smo pa s polfinalom prvič zunaj Slovenije naredili odmeven rezultat, preskok, na katerem so potem lahko gradili nasledniki. Videli smo, da so že v Franciji prišli do brona. Meni osebno je žal samo, da nisem zaigral na olimpijskih igrah.
 

Zorman in Žvižej sta že zagrizla v trenerski kruh, sta prava človeka za to?

Sklepam, da je to nekaj najboljšega, kar se jima je lahko zgodilo, oba sta pomočnika trenerjev v velikih klubih, kot sta Kielce in Celje. Tam bosta dobila neprecenljive izkušnje za samostojno delo. Glede Uroša je bila ena boljših potez RZS, ko mu je dala vlogo pomočnika selektorja. S svojo karizmo in pristopi bo znal še bolj motivirati fante. Pred obema je res lepa trenerska kariera. Luka je bil vedno zagrizen, delaven športnik, to bo pričakoval tudi od svojih igralcev. Obeta se nam uspešna generacija trenerjev, rojenih na začetku 80. let, poleg njiju so tu še Aleš Pajovič, pa Momir Ilić, Chema Rodriguez, Laszlo Nagy.


 

Tudi Dragan Gajić ni več v rosnih rokometnih letih, ali tudi vas počasi vleče v trenerske vode? Si obetate podobno poslovilno tekmo?

Nisem takšen tip človeka. Ko bom odigral zadnjo tekmo, bom obesil superge na klin in to bo konec. Brez pompa. Nameravam pa vztrajati na igriščih vsaj še dve ali tri sezone. Sploh še ne razmišljam o upokojitvi.
 

V Celju ste pogosto, v zadnjih letih kot tekmec, najprej z Montpellierom, zdaj z Veszpremom. Vam še vedno zaigra srce, ko pridete v hram slovenskega rokometa?

V Celju je vedno poseben občutek igrati. Spomnim se, ko sem prišel v Zlatorog s posoje v Trbovljah, to je bilo leta 2004, ko je bilo Celje evropski prvak. Bilo je nepozabno. To vzdušje v dvorani se ti zares zasidra v spomin. Vedno, ko pridem, se spomnim teh lepih občutkov. Vem, da dvorana ne bo ravno pokala po šivih, želim pa si, da bi bila čim bolj polna in da se bomo vsi imeli zares lepo. Uroš in Luka si to zaslužita.
 

Če na Simfoniji ne bo razgretih navijaških čustev, pa bo povsem drugače, ko bo v Zlatorogu naslednja tekma, 10. novembra prihaja Zagreb, za katerega ste tudi igrali. Komu dajete prednost?

Tekma med Celjem in Zagrebom je moj najlepši spomin, saj sem ravno proti Zagrebu s 16 leti debitiral za člansko ekipo Celja. To bo neposredni boj za osmino finala lige prvakov. Zagreb je s prihodom Veselina Vujovića bolj čvrst v obrambi, vseeno pa dajem rahlo prednost Celju. to je vendarle moj klub. Bo pa šlo zelo na tesno, kot vedno.