Prerojeni »Puška« še enkrat ustrelil v polno

Iz audija s celjskimi tablicami je pred hotelom Belarus v središču Bresta izstopil klen možakar zrelih srednjih let. Kdo neki je že to, je završalo med tam nastanjenimi novinarji z vseh koncev nekdanje Jugoslavije, ki so se udeležili zaključnega turnirja rokometne lige SEHA v tem beloruskem mestu tik ob meji s Poljsko. Medtem ko so mlajši v avli že guglali, so bolj izkušeni hiteli pozdravit legendo, enega najboljših vratarjev vseh časov – Rolanda Pušnika.

Puška je bil na poti, da postane še eden od vrhunskih športnikov, ki po koncu sijajne kariere niso našli pravega izziva in življenjskega poslanstva. Potem ko je v rokometu osvojil skoraj vse, kar se je dalo, in ob tem z veliko žlico zajemal vse pregrehe zvezdniškega življenja, se je v resničnem svetu začel izgubljati. Kariero je sklenil leta 2004 pri 42 letih in prvi poskusi, da bi se podal v trenerske vode, niso bili najbolj obetavni.

Potem so mu v začetku leta 2005 roko podali pri rokometnem klubu Krim Mercator; Tone Tiselj mu je ponudil mesto trenerja njegovih vratark. Takrat se je začelo novo poglavje, ki je dobivalo vse lepša nadaljevanja. Pri Krimu se je izkazal, svoje izkušnje je znal prenesti na kolegice in naposled je prišlo povabilo, ki ga ni mogel zavrniti. Po šestih letih se je januarja 2011 odpravil v Katar na pobudo tamkajšnjega selektorja Boruta Mačka.
 

Klic Cadenasa kot naročen

Kakovost je v njem prepoznal tudi Mačkov naslednik, veliki španski trener Valero Rivera, in Pušnik je naloge koordinatorja dela z mladimi vratarji opravljal vse do lanskega poletja, torej skoraj osem let in pol, ob tem pa sodeloval z mnogimi znanimi strokovnjaki in si širil obzorja. Ko si je tudi finančno opomogel, je bil čas za nov korak in spet ga je našla sreča. Nekdanji španski selektor Manolo Cadenas si ga je zaželel v ekipi Meškova iz Bresta.

»Nisem dolgo razmišljal, to je bila zame čast in priložnost, da naredim še en korak naprej na svoji trenerski poti. Meškov je ambiciozen projekt, klub igra v ligi prvakov in ligi SEHA, veliko se trenira, potuje. Pogrešal sem dnevno rutino, ki je v Katarju ni bilo, saj so bile reprezentančne akcije redke,« si je več dogajanja zaželel zdaj 58-letni Pušnik, ki je nazadnje sodeloval tudi z reprezentanco Omana.



Hitro se je prilagodil na nam še ved­no malce tuje življenje v Brestu na drugi strani nekdanje železne zavese. Za nekoga, ki je bil osem let v puščavskem Katarju, je to pač vrnitev v civilizacijo. »Brest je čisto spodobno mesto, ki se hitro razvija. Všeč mi je, ker se lahko prosto gibljem naokrog, v Dohi je bila le relacija dom–dvorana–dom, tudi vročina je bila prehuda,« se je Pušniku hitro prikupil Brest, ki letos praznuje tisoč let obstoja in tam že vse vrvi od priprav na prihod predsednikov Lukašenka in Putina. Osrednja slovesnost bo pri znameniti vojaški trdnjavi Brestovska Krepost, kjer se je Hitlerjeva vojska že prvi dan operacije Barbarossa z ofenzivo na Sovjetsko zvezo soočila z junaškim odporom Rdeče armade.
 

Vrhunec zagrebška leta

A zgodovina je zgodovina, tudi Pušnik raje gleda naprej. Ni mu najbolj prijetno govoriti o časih, ko je blestel v vratih in spravljal nasprotnike v obup. »Kar je bilo, je bilo. Bilo je lepo, vendar vse je hitro minljivo, pomembnejša je prihodnost,« je uspehe iz preteklosti lepo pospravil v predalčke. Bilo jih je veliko. Za osvežitev spomina omenimo največje: z Jugoslavijo je leta 1984 osvojil zlato olimpijsko kolajno v Los Angelesu, vendar takrat kot tretji vratar ni stopil med vratnici. Štiri leta pozneje je že bil ključen mož pri osvojitvi brona na OI v Seulu. Vmes je bil leta 1986 svetovni prvak. Leta 2000 je bil s slovensko reprezentanco na njenem olimpijskem debiju v Sydneyju.



Na klubski ravni je bil vrhunec, ko je z Zagrebom v letih 1992 in 1993 osvojil naslov evropskega prvaka, z Metkovićem je leta 2000 osvojil pokal EHF, igral je še za mnoge druge klube, tudi matično Celje Pivovarno Laško, pa Crvenko, Železničar Niš, Portland San Antonio, Prevent, Slovan in Trimo. Leta 2016 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov …
 

Slovenija? Naj me pokličejo.

Izkušnje, ki si jih je pridobil v igralski in zdaj že tudi kar bogati trenerski karieri, bi nekega dne prav rad podaril slovenskemu rokometu, reprezentanci ali Celju … »Ampak najprej me mora kdo poklicati, silil se ne bom, grem svojo pot, kjer me potrebujejo,« vrnitve v domovino ne izključuje Puška, ki je želel v Katar iz Slovenije pripeljati nekatere trenerje vratarjev, vendar niso bili pripravljeni na avanturo: »Škoda, ker bi veliko pridobili. V katarskih klubih bi sodelovali z vrhunskimi trenerskimi imeni in imeli vrhunske možnosti za delo. A saj razumem, težko je zapustiti varno okolje in družino.«



Trenersko delo – v klubu skrbi za razvoj desetih vratarjev – ga plemeniti, velika razlika je biti igralec ali trener. »Kot igralec sem vedno gledal le nase, zdaj je perspektiva drugačna, stvari vidim iz drugega zornega kota. Treba je razmišljati in delovati v smeri novih rokometnih trendov. Trening je zdaj povsem drugačen kot v mojih časih, tudi vse drugo se je spremenilo, od ogrevanja, prehranjevanja, regeneracije, vse skupaj je postalo znanost. A na koncu je igrišče še vedno veliko 20 x 40 metrov, žoga je okrogla, osnovne zakonitosti ostajajo. Žogi je pač treba preprečiti pot v mrežo.«
 

Dobrodošel, Jaka Malus!

Nad projektom Meškov Brest je navdušen, minili so časi, ko so v klub prihajali iztrošeni tujci, ki so na jesen kariere želeli še dobro zaslužiti. Ta čas njegove barve branita Simon Razgor in Vid Poteko. »Gre za načrtno gradnjo ekipe, ki iz sezone v sezono napreduje. Klub je vrhunsko organiziran, sem prihajajo obetavni igralci, vesel sem, ker se nam bo v prihodnji sezoni pridružil Jaka Malus iz Celja, za katerega bo to priložnost, da se izkaže,« rojaka pozdravlja Pušnik, ki se je zdrznil ob besedah selektorja Veselina Vujovića, da je Malus storil korak nazaj, ko se je odločil oditi v Belorusijo: »Zdajšnjega selektorja dobro poznam, sva vrstnika in bila sva pogosto tekmeca. Spoštujem ga, ampak ta izjava je bila res neumest­na, še posebno če vemo, da sam deluje v niškem Železničarju.«



Na vprašanje, na kaj je najbolj ponosen v svoji trenerski karieri, odgovarja diplomatsko. »Mislim, da moj vrhunec še ni prišel. Star sem 58 let, a počutim se mladega, razmeroma pozno sem prišel v ta posel. Kdo ve, morda bo kdo od mojih vratarjev nekega dne postal olimpijski ali svetovni prvak,« je dejal Roland Pušnik in pogovor sklenil z lepo mislijo: »Moje glavno poslanstvo je druge vratarje narediti boljše, kot sem bil sam.«

Precej visok cilj …