»Ne gremo z igrišča, dokler ne zmagamo«

Göteborg – »Zaro« je nazaj, živ je in brca! Takšnega Miho Zarabca potrebuje Slovenija, če želi doseči zvezde na tem EP. Sprva je bil neprepoznaven proti Poljski, potem je proti Švedom igral le nekaj sekund in bil globoko v senci Deana Bombača, proti Švici pa je zagrabil priložnost z obema rokama. Dobesedno ...
 

Kako ste doživeli tisti trenutek, ko ste skočili po odbito žogo po svojem strelu in končno dosegli prvi gol na tem euru? Vas je to sprostilo, da ste nadaljevali v svojem slogu in bili celo prvi strelec Slovenije s šestimi zadetki?

Vsak igralec, ki pride na igrišče, potrebuje tisto prvo potrditev, da je v formi. Vedno hočeš narediti čim več, doseči 10 golov in 10 podaj. Če ti ne steče, postaneš živčen. Tako je bilo pri meni na prvi tekmi proti Poljski. Ampak tokrat sem hitro prebil led in bilo je veliko lažje.

Je pošteno reči, dobili smo Zarabca?

Upam, da je. Ljubo (Ljubomir Vranješ, selektor; op. p.) je pač takšen, da igralca, ki mu gre, pusti do konca, pa četudi je to 60 minut. Zdaj smo tudi tisti igralci, ki smo proti Švedom bolj greli klop, dobili priložnost, začutili igro. Rekel bi, da imamo širino, imamo vse, treba je samo ostati na trdnih tleh. Vemo, kaj nas čaka v Malmöju. Imamo pa sistem in ta sistem tudi zmaguje.

Kje so rezerve?

Predvsem v protinapadu, na katerega stavimo in nam še vedno ne steče, kot bi si želeli. Prepričan pa sem, da nam bo v nadaljevanju. Dobro je bilo, da smo končno sprostili to ročno zavoro. Gremo naprej z veliko dobre volje in energije. Se že veselim Malmöja.

Vranješ ima sladke skrbi, ko se odloča, komu zaupati organizacijo napada. Vi, Bombač in tudi Rok Ovniček imate vsak svoje prednosti, mar ne?

To so res sladke skrbi, vsak, ki pride, da svoj doprinos ekipi. Ljubo to vidi in potem vročemu igralcu pusti, da igra. To nam srednjim zunanjim igralcem paše. Želimo imeti vse pod nadzorom. Ima pa Ljubo veliko zaslug, ves čas nam svetuje, tukaj je tudi Uroš Zorman. Vse imamo izdelano, čeprav se morda včasih ne zdi tako. Veliko je novih stvari, zato se še malce lovimo. Imamo še dovolj časa, da vse skupaj izpilimo.

V Malmöju bodo še štiri tekme, a že čutite, da se kuha nekaj velikega za Slovenijo?

Nočem o tem razmišljati, še veliko je nejasnosti, saj sploh še ne vemo, s kom se bomo merili. Mi imamo svoji dve točki, ki smo si ju želeli. Imamo dovolj časa, da se spočijemo in meljemo naprej. Tja moramo priti z razigranimi igralci, dokazali smo, da imamo dovolj širine in da vsak, ki pride, prinese nek plus. Sprostili smo se. Ampak za zdaj imamo samo ti dve točki, še veliko jih bo treba osvojiti, če želimo priti naprej. Prvo tekmo moramo dobiti, kakor vemo in znamo, potem bo lažje. Ne gremo z igrišča, dokler ne zmagamo.

Kako močnega se počutite?

Težko je bilo, ko sem imel težke noge in hladne roke, nič se ni začelo po mojih željah, ampak zdaj je vse skupaj videti veliko bolje. Zadovoljen sem.

Verjetno pa je težko stopiti na igrišče in se vrniti na klop po nekaj sekundah. Videli smo, da ste malce zamahnili z roko ob menjavi proti Švedski ...

Ljubo mi je takoj po tekmi povedal, da ni bilo vse skupaj tako mišljeno. Razumem ga, je pa težko v takšnih ključnih trenutkih priti mrzel na igrišče. Smo se pa vse že zmenili, nobenega problema ni.

Torej se Vranješ pogovarja z vsakim igralcem in mu razloži, kaj, zakaj in kako?

Ja, to je njegov način dela, ki mi je všeč. Razložil mi je, da je Borut Mačkovšek moral malce zadihati, zato sem prišel za en napad. To je zdaj za nami, dobili smo ti dve točki in to je vse, kar šteje.