Final 4 lige prvakov prijateljski turnir

Ljubomir Vranješ je rokometni Zlatan Ibrahimović, ta je nogometni Ljubomir Vranješ. Švedski šport bi bil brez teh dveh posameznikov še bolj pust, kot je zdaj z enoličnim vikinškim jurišem.

Pa če je nekdanji slovenski rokometni selektor Veselin Vujović Črnogorec, ki v čustvenem izbruhu nima dlake na jeziku, je zdajšnji Vranješ resda srbskega rodu, a svoje balkanske gene in govor (brez skrbi, da je skrito sočen) tudi zaradi tega, ker je rojen na Švedskem, že zna skandinavsko racionalno zaviti v uglajenost.

Prihaja tudi iz države, ki pred epidemijo koronavirusa ni panično pokleknila, temveč je stavila na družbeno vzdržljiv proces.

»No, sami so priznali, da bi morali denimo v bolnišnicah prej opravljati testiranja na virus, tudi vreme v Skandinaviji zdaj ni tako toplo kot v Sloveniji, Švedi so večinoma doma. A ves položaj bomo lahko ocenili čez leto dni,« pravi.

Si je pa Vranješ za dan in pol v Ljubljani, letel je iz Danske v Zagreb, samo zato, da je na Kodeljevem zbral slovenske reprezentante na kupu, zaslužil pohvalo za poklicno zavest. »Želel sem se le pogovoriti z igralci, predvsem o januarskem evropskem prvenstvu na Švedskem. Seveda se zavedam in je tudi povsem normalno, da telesna pripravljenost igralcev ob zboru ni bila pravšnja. Večina jih je bila v karanteni, vadili so doma, in ne s klubskimi ekipami.
 

Državne omejitve

Zato je bilo zame zdaj tudi pomembno, da se srečamo, da mi povedo, kako trenirajo, kakšen položaj z omejitvami je v državah, v katerih zaradi poklicnega športa bivajo. Pač z namenom, da jim sami v reprezentančnem vodstvu predložimo načrt vadbe v tem obdobju,« je že z očetovsko noto dejal Ljubomir Vranješ, ki je s Slovenci na prvenstvu stare celine ostal na nehvaležnem 4. mestu.
 

Bolniki na adrenalin

Karantena pa je pač antena, katere razsežnost nese zelo daleč. Rokometašem ni bilo lahko. »Trije meseci nedejavnosti so dolgo obdobje, če ne treniraš, ti to ne gre v plus. A moramo tudi pozitivno gledati, nekateri so imeli čas, da v tem obdobju pozdravijo poškodbe, zdaj imajo čas, da se pravšnje telesno pripravijo za prihajajoča tekmovanja,« je bil daljnoviden Vranješ. A prisilni počitek za športnike zaradi virusne krize je udarec v bistvo.



»Smo kot bolniki, potrebujemo tekme, ki v tebi vzbudijo energijo in adrenalin, ali zmagamo ali izgubimo, neverjetno pogrešamo ta tekmovalni pritisk. Pač preveč energije imamo, počnemo neverjetne stvari, da bi se ta sprostila. Tudi igralci imajo svojo energijo, zato je pomembno, da delajo tudi v tem karantenskem obdobju,« se pasti zaveda mož, ki klubsko vodi švedski IFK Kristianstad.
 

Ni razloga

O tekmovalnih in časovnih akrobacijah Evropske rokometne zveze, koledar je namreč že povsem nelogičen, pa je pripomnil: »Sploh ne vem, kako so se zaradi lige prvakov tako odločili, da so kar odpovedali osmino finala in četrtfinale. To ni profesionalna odločitev, tudi sklepni turnir najboljše četverice v decembru zame ni pravi final four. Naj se igra, a to zame ni pravilno. Vzeli so štiri ekipe, a zakaj so vzeli ravno njih.

Če pobrskaš po zgodovini, ta štiri moštva niso bila vedno navzoča v tem obdobju tekmovanja. Zame je ta zaključni turnir LP decembra, dajmo tako reči, prijateljski turnir. Ne vem niti, kako so se odločili, kdo bo iz Evrope, tudi mi, igral na svetovnem prvenstvu. To ni pošteno do ekip, ki so imele možnosti tam sodelovati, v izločilnem delu za SP bi morali igrati s Srbijo. Morda za vse te odločitve obstaja razlog, a tega niso razložili,« je nedvoumno sklenil Ljubomir Vranješ.