Čudežni Sloveniji manjka samo še Zidane

Kaj je najprej storil Vid Kavtičnik, potem ko se je kot evropski prvak včeraj popoldne vrnil iz Kölna v Montpellier? »Pobral sem sina iz šole in potem smo šli domov.« Ob tem je še občutkom iskal mesto v umu in srcu.

»Ko sva hodila z ženo Mašo proti šoli po »tamalega«, kar nisva mogla verjeti, kaj se je zgodilo, samo smejala sva se drug drugemu,« je družinsko vzdušje dan po finalu opisal Kavtičnik, ki je po letu 2007 s Kielom drugič osvojil ligo prvakov, a takrat še ni bilo spektakularnega turnirja.


 

Več kot 250 čestitk

Koliko čestitk je prejel v manj kot 24 urah od konca finala z Nantesom? »Čez palec bi rekel kakih 250, morda 300. Veliko je elektronskih kanalov. Ne zmorem odgovarjati, saj bo še čas. Hvala za vsako lepo misel posebej. Po tekmi sem se slišal s starši, potem šele zjutraj s sestro, saj sem dal telefon na stran,« se je slavju s soigralci raje pridružil Kavtičnik, ki ga danes čaka obisk pri županu Montpelliera in potem skupna večerja.

Praznovanje z navijači, mnogi od njih so 24 ur potovali iz Nemčije nazaj na jug Francije, bo sledilo šele po koncu sezone, tj. po četrtkovi zadnji tekmi v francoski ligi doma z Dunkerqueom.

»Montpellier je rokometno mesto, pričakujem slavje s povorko, saj smo si jo zaslužili, naredili smo zares lepo zgodbo. Pred sezono si nismo mogli misliti, da nam lahko uspe kaj takšnega, toda po zmagah proti Barceloni in Flensburgu smo začeli sanjati, zdaj pa sanje uresničili,« si nadaljevanje praznovanja obeta Kavtičnik, ki se ni vpisal med strelce ob polfinalni zmagi z branilcem naslova Vardarjem (28:27), v finalu z Nantesom (32:27) pa je dosegel pet golov.

V devetih letih, odkar zaključni turnir rokometne lige prvakov gosti Köln, še ni bilo tako presenetljivega razpleta. Pred sezono nihče ni pričakoval, da se bosta na zaključno dejanje sezone uvrstila Montpellier in Nantes, kaj šele, da se bosta pomerila v velikem finalu.
 

Padli Barcelona, Flensburg, Vardar, Nantes

Montpellier je tekmovanje celo začel v spodnjem domu, v skupini D, ki je namenjeno nižje rangiranim ekipam. Toda dobro je stopnjeval formo, v play-offu za osmino finala izločil Ademar Leon, da bo sezona nekaj posebnega, pa sta nakazali tekmi z Barcelono. Francozom je v Blaugrani uspelo ubraniti prednost treh golov in Kavtičnik je ugnal bivšega soigralca Jureta Dolenca.

Četrtfinale je prinesel dvoboj s Flensburgom, po 28:28 v Nemčiji je MAHB doma kar z 29:17 razbil prvake izpred treh let in se prvič prebil na spektakel v Lanxess Areni. Tam je v polfinalu z 28:27 padel Vardar, potem ko je 20 sekund pred koncem zadel MVP turnirja Diego Simonet. Sledil je še obračun z Nantesom, ki je senzacionalno premagal Paris SG. Montpellier pa je unovčil izkušnje, po 24:24 zabil pet golov zapored in se veselil drugega naslova evropskega prvaka po letu 2003.
 

Darilo za rojstni dan

Kavtičnik, ki je v četrtek praznoval 34. rojstni dan, je prav tako drugič stopil na vrh, s Kielom je bil najboljši leta 2007. V finalu je prispeval pomemben delež, zadel vse štiri sedemmetrovke in bil s petimi goli tretji najboljši strelec Montpelliera. Prav posebna zgodba je trener Patrice Canayer, ki je na klopi 14-kratnega francoskega prvaka že od leta 1994 in je doživel velike vzpone in padce. Najnižja točka je bila leta 2012, ko je klub pretresla stavniška afera in močno poslabšala njegov ugled. Le kdo bi si mislil, da bo le v šestih letih znova prišel povsem na vrh?

Kavtičnik se je tako pridružil slovenskim šampionom, ki so zaznamovali majsko športno dogajanje v Evropi, košarkarju Luki Dončiću, nogometašu Janu Oblaku, kolesarju Mateju Mohoriču.»Za slovenskim športom sta izjemni dve leti, mi smo začeli z bronom na SP v Franciji, košarkarji so nas potem zasenčili z zlatom na EP, hokejisti so bili na OI. To je nek fenomen, tukaj me že zbadajo, s čem bomo postregli zdaj, ali morda nameravamo ustvariti novega Zidana ali kaj podobnega. Res, veliko se govori o Slovencih, zlasti tukaj v Evropi, zdaj se bo še bolj prek luže, kamor bo šel Dončić ter se pridružil Dragiću in Kopitarju. Neverjetno!« je bil navdušen Kavtičnik, ki je v četrtek praznoval 34. rojstni dan.
 

Najboljši obliž na rano

Lovorika je prišla kot naročena, pet dni prej je Montpellier s porazom pri Saint-Raphaelu bržčas zapravil naslov francoskega prvaka, če se v četrtek v zadnjem kolu ne bo zgodil čudež, se bo znova veselil PSG. »Res smo bili na tleh, ampak potem smo se v treh dneh vzeli v roke in se na najboljši način odzvali na razočaranje. Sezona je odlična, tudi drugo mesto v Franciji ni kar tako.«

Da je Videk iz šampionskega testa, je bilo jasno že, ko je leta 2004 kot najstnik zablestel na domačem EP, a tudi na zrela leta osvaja lovorike, lani je Slovenijo popeljal do brona na SP v svoji drugi domovini, zdaj je še enkrat dvignil najbolj prestižno klubsko lovoriko. Ko je v tekmi za tretje mesto proti Hrvaški v bolečinah zapustil igrišče, se je zdelo, da je morda njegova kariera ogrožena, toda opravil je še eno operacijo na kolenu in bil pravočasno nared za letošnji euro na Hrvaškem, kjer ga je ovirala rana na strelski levi roki, a je vseeno stisnil zobe.
 

Madžari bodo trd oreh

Njegov zadnji preporod je najboljša napoved za sklepno dejanje sezone. V soboto se bodo v Zrečah začele priprave na ključni tekmi v kvalifikacijah za SP proti Madžarski, Velenjčan pa bo eden udarnih adutov selektorja Veselina Vujovića. »Seveda bo povsem drugače priti med fante kot evropski prvak. Na tekmi z Madžari pa to verjetno ne bo imelo vpliva. Vsi se zavedamo, da bodo trd oreh. Nekako ga moramo streti in si potem na SP iskati vstopnico za olimpijske kvalifikacije za Tokio,« se je k naslednjemu velikemu izzivu ozrl slovenski kapetan.

Tokia ni omenil kar tako, že nekaj časa ga vidi kot vrhunec svoje športne poti: Kakšne pa so klubske ambicije? »Klubski in reprezentančni načrti so enako usmerjeni. Po Tokiu predvidevam, da bom sklenil kariero. V Montpellieru imam pogodbo še za eno sezono, kaj bo pa potem, bomo še videli. Zdaj se res ne ubadam s tem.«