Alo, Alo! Primakne kdo kaj za našega Vilija?

Sladka, a žal (pre)kratka bo slovenska avantura francoskega rokometnega zvezdnika Williama Accambraya. Eden od vrhuncev v dresu Celja Pivovarne Laško bo zanj nedeljska tekma EHF lige prvakov proti bivšemu klubu Paris Saint-Germainu v nabito polnem Zlatorogu. Kot pravi, bo storil vse, da mu bo ostala v trajnem lepem spominu.

Skozi Celje se je v skoraj 30 letih evropskega rokometa »sprehodilo« veliko igralcev največjega kova, eni so ostali dolgo, drugi ne. Accambray je najbolj zveneče ime, odkar so se na začetku desetletja poslovili Edi Kokšarov, Uroš Zorman, Renato Vugrinec, Aleš Pajovič, Petar Metličić, Dejan Perić in drugi.



Accambray je prišel na začetku lanskega oktobra. Le redki so se tako hitro prikupili celjski publiki kot 30-letni Francoz, s tribun je vselej mogoče slišati: »Vili, Vili!« V čem je skrivnost? »Kaj pa vem, mi pa zelo godi, ker so me vsi tako hitro vzeli za svojega. Očitno so videli, da se na vsaki tekmi trudim po najboljših močeh za grb. Navijačev pač ne moreš pretentati,« je zlasti Florijanom, ki obeležujejo 25. obletnico, polaskal »sir William«.


 

Najprej se je naučil grdih besed

Celjska zgodba bo zanj gotovo ena prijetnejših, ko se bo nekega dne ozrl za bogato kariero. Tukaj je namreč našel odskočno desno, potem ko je izgubil leto in pol zaradi hude poškodbe, in začel novo pot navzgor. »Vesel sem, da se spoznal še eno deželo, Celje in Slovenija sta me navdušila. Naučil sem se tudi kar nekaj vaših besed, a jih večina ni za v javnost,« se je pošalil Accambray, ne vedoč, da se je, kot njegovi slovenski tovariši, navzel bolj sočne balkanske retorike.

S Francijo je osvojil vse, kar se je dalo (OI, SP, EP), na vrhunec klubske kariere še čaka. Sicer je z domačim Montpellierom in PSG devetkrat osvojil francosko prvenstvo, vendar v Evropi še nima lovorike. Morda mu bo uspelo, ko se bo vrnil v Veszprem, ki mrzlično lovi prvi naslov evropskega prvaka, a to je vse manj verjetno.
 

Prihajajo Karabatić, Hansen, Sagosen ...

Celje ga že ima (2004), vendar bi bil zanj sijajen uspeh že, če bi se mu po petih letih uspelo uvrstiti v osmino finala lige prvakov. Možnosti so majhne, obstajajo pa še. Nujen predpogoj za ohranitev upanja pred zadnjo tekmo v Skjernu je vsaj točka proti Parizu, ki ima vsaj desetkrat večji proračun kot Celje, in zvezdnike, kot so Nikola Karabatić, Mikkel Hansen, Sander Sagosen, Uwe Gensheimer ...



»Pariz ima po mojem mnenju najboljšo ekipo v Evropi in je prvi favorit lige prvakov. Vendar je tako že nekaj let, pa mu še ni uspelo splezati na vrh. Na finalnem turnirju v Kölnu se lahko v dveh dneh zgodi vse, lani je denimo presenetil Montpellier. Tudi sam sem že izkusil grenkobo poraza v finalu,« se je na bridko izkušnjo iz sezone 2016/17, ko je bil na zadnji tekmi za gol boljši Vardar, spomnil Accambray, ki je v tej sezoni na sedmih tekmah LP zbral 26 golov, v ligi NLB pa na 17 tekmah 65 golov. Nazadnje je bil tako učinkovit v sezoni 2014/15, svoji prvi pri PSG.
 

Zvezdnik, ki ni pozabil na skromnost

Čeprav prihaja z juga Francije, kjer postrani gledajo na rojake iz mesta luči, goji do PSG pozitivna čustva. »Tam je veliko mojih prijateljev, bivših soigralcev in reprezentančnih kolegov, privoščim jim, da končno osvojijo ligo prvakov,« je razmišljal po telesu poslikani plavolasec, ki je v klubu vse navdušil s prijaznostjo in profesionalnim pristopom. Prav nobeno opravilo mu ni pod častjo.



Je ob očitni razliki v kakovosti in vložku sploh spodobno na glas govoriti o celjski zmagi? »Seveda je, to je športno. Poglejte, tudi mi nismo od muh. Proti Szegedu in Flensburgu smo imeli smolo, da nismo osvojili vsaj točke. Če smo tako namučili madžarske in nemške prvake, zakaj ne bi še francoskih?« si je retorično vprašanje zastavil 194 cm visoki in 110 kg težki levi zunanji igralec, čigar francoska angleščina obudi spomin na kultno serijo Alo, Alo!



Če se Celju ne bo izšlo v Evropi, ne bo preveč razočaran. »Še vedno nam ostaneta slovenska liga in pokal. Doslej sem bil le francoski prvak, zelo ponosen bi bil, če bi se od Celja poslovil kot slovenski šampion,« na zdajšnjo zgodbo kot na vsako drugo gleda Accambray, sicer otrok športne družine, oče (kladivo), mati (disk) in sestra (kopje) so bili atleti, brat odbojkar.
 

Malo več denarja in Celje bi spet postalo veliko

V Celju ga občasno obišče francosko dekle, ki ima v domovini butik. Tudi v teh dneh je bila zraven. Da bi njen William ostal v Celju, ni možnosti, večje od promila. Član Veszprema bo še eno sezono, vendar Madžari menda nanj ne računajo več in bi ga rade volje še enkrat posodili. Toda Celje, ki je manjši delež zanj kompenziralo s prodajo Boruta Mačkovška, bi v tem primeru moralo pokriti bistveno večji delež njegove plače, ki neuradno znaša prek 25.000 evrov na mesec. V kakšnih drugih (Turnškovih) časih že ...

»Celje ima vse, kar imajo veliki: sodobno dvorano, vrhunsko stroko in organizacijo, odlično delo z mladimi, zveste navijače in še kaj. Škoda, da se vedno zatakne pri denarju. Če bi se kje našel še kak bogati sponzor, bi lahko hitro spet mešalo štrene pri vrhu,« je razmišljal Vili, celjski vitez.

Upajmo, ne zadnji.