Franjo Bobinac: Urbane igre v odprtem Parizu so pustile poseben pečat

Le še zaključni konec tedna je pred nami na olimpijskih igrah v Parizu. V tokratnem sporedu so slovenski vrhunci zgoščeni ob koncu programa, pred zaključno slovenostjo še ostajajo možnosti, da Slovenija obogati bero kolajn. S predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije smo se pogovarjali o vrhuncih in izzivih, ki so jih zanj prve OI v tej vlogi prinesle.

Olimpijske igre se približujejo koncu. Kako ste jih doživeli, kakšen vtis so pustile?

Če pogledamo na splošno, so igre res izjemne, so najbolj urbane, večina prizorišč je v centru Pariza. Ogromno je ljudi na tribunah in drugod, ki spremljajo tekmovanja. Tekme potekajo pred glavnimi znamenitostmi, pred Eifflovim stolpom, v Grand Palais, kjer poteka sabljanje in tako dalje, je res izjemno. Posebne so tudi, ker so po 12 letih spet na evropskih tleh, vsaj 12 let jih zagotovo v Evropi ne bo več. Tudi zato so za nas posebne.

Odločili ste se, da obudite projekt Slovenske hiše, ki je bil velik logistični zalogaj.

Imeli smo jih že prej, a smo želeli narediti najboljšo, najbolj bogato hišo doslej in mislim, da nam izredno dobro uspeva. Na eni strani imamo odprt prostor za navijače, kjer je vzdušje vsak dan zelo dobro, notranji prostor za dogodke pa je namenjen posebnim gostom, s katerimi slavimo športne uspehe in prirejamo pogovore, ki so povezane s športom. Proslavili smo zlato odličje Andreje Leški, prišla je tudi Neža Klančar, ki je poskrbela za res velik dosežek slovenskega plavanja. Dotaknili smo se tudi tematik, ki so na drugačen način povezane s športom, od trajnostnega razvoja do druge kariere in opolnomočenja žensk, program je res raznovrsten. Vesel sem, da je bilo zanimanje medijev, javnosti in pomembnih gostov iz tujine za naše dogodke zelo veliko.

Prišel je tudi slovenski politični vrh, za igre vlada veliko zanimanje, kajne?

Imamo res veliko podporo s strani vlade, od prvega dne so bili zraven projekta Slovenske hiše, na obiskih v Parizu pa vidijo, da je bil denar dobro naložen in da smo uspeli narediti dobro promocijo Slovenije, njenega turizma, kulture in kulinarike.

Ali Slovenska hiša že vpliva na prepoznavnost Slovenije in tudi olimpijskega komiteja?

Moramo se zavedati, da je 206 državnih olimpijskih komitejev del olimpijske družine, samo 40 jih ima nacionalne hiše na teh olimpijskih igrah, le 15 jih je lociranih v parku La Villette, ki je najbolj prestižen in predstavlja glavno navijaško cono. Smo prvi sosedje Francozov, oznamčili smo hišo s slovenskimi barvami, vsak dan park obišče od 80.000 do 100.000 navijačev, ki naše hiše ne morejo zgrešiti. Vesel sem, da smo se pravi čas odločili za ta projekt in bili pri njegovi izvedbi tudi hrabri.

Kakšen je proračun Slovenske hiše?

Vse skupaj okrog 2,5 milijona evrov, nekoliko so stroški narasli zaradi dodatnih stroškov hrane, pijače in logistike, tako da bomo končno številko dobili po koncu OI.

Kaj pa obisk zunanjega dela hiše?

Notranji seveda ni odprt za vse, namenjen je protokolarnim dogodkom, zato preostale obiskovalce preusmerimo na zunanjo teraso, kjer se ves čas nekaj dogaja, ko smo slavili zlato odličje Andreje Leški, nas je bilo sigurno več kot 1000. Tudi tujih obiskovalcev je veliko, zanima jih, kaj ponujamo, imeli smo tudi koncerte. Če bomo z zunanjim delom dosegli finančno ničlo, bomo zadovoljni, nismo želeli imeti slovenske hiše brez prostora za navijače in zdaj ga imamo.

Kako velik logistični zalogaj je organizacija takšnega projekta, ne le Slovenske hiše, temveč slovenske reprezentančne odprave v Pariz v celoti?

Na srečo imamo vloge znotraj ekipe zelo dobro razdeljene, Uroš Mohorič s svojo ekipo skrbi za športni del reprezentance, je z njimi v olimpijski vasi in skrbi, da tam poteka vse v redu, imamo znova tudi lastno slovensko hišo v olimpijski vasi. V slovenski hiši pa je drugi del ekipe, vse poteka zelo dobro, na začetku smo imeli nekaj manjših težav s hrano, a smo jih odpravili. V Parizu sta vsaj dve tretjini olimpijskega komiteja, vsi pomagajo pri izvedbi.

Bo Slovenska hiša postala stalnica na OI, jo načrtujete tudi na prihodnjih igrah?

Naslednje olimpijske igre bodo zimske, so precej manjše po obsegu, hkrati pa bodo razpete med Milanom in Cortino, ne bo enotnega središča iger, bodo pa blizu in zanimive za naše navijače. Imamo nekaj idej, razmišljamo, kje bi postavili slovensko bazo na teh igrah, ne bo pa v takšnem obsegu tak projekt, kot je v Parizu. Potem pa sledi Los Angeles, v Evropo igre privabijo nekaj tisoč slovenskih navijačev, v ZDA in Avstraliji bo povsem drugače. Dejstvo pa je, da če se Slovenija želi predstavljati v tujini, so vrhunski športni dogodki velika priložnost, tudi če se ne odvijajo v Evropi.

Kako pa ste zadovoljni s slovenskimi dosežki v tekmovalnem smislu?

Imamo zlato kolajno Andreje Leški, kar je vrhunski dosežek, nedvomno pa smo rekorderji po številu udeležencev na prebivalca, imamo 90 športnikov na olimpijskih igrah, v Tokiu jih je bilo 54, ne pozabimo na to. Imamo še nekaj želez v ognju, prihaja še plezanje, kjer upamo na najvišja mesta, tudi izvrstni rokometaši še niso rekli zadnje besede.

Prav rokometna reprezentanca vam je verjetno še nekoliko bližje, glede na to, da jih poznate še s funkcije predsednika rokometne zveze. Kako doživljate njihove uspehe v Parizu?

Rokometaše resnično najbolj poznam in sem zelo vesel, da se jim je vse sestavilo. Ekipa se je pod vodstvom Uroša Zormana v zadnjih dveh letih gradila, vidi se, da večina igralcev igra v vrhunskih tujih klubih. Postali so zelo dobro moštvo, so borbeni in se ne predajajo, ob tem pa imamo nekaj posameznikov, ki izstopajo. Ključni faktor je dovolj široka rotacija igralcev, morda nam je prav to v ženski konkurenci zmanjkalo, da bi se tudi one prebile iz skupinskega dela. Rokometaši so zelo osredotočeni in prepričan sem, da bodo na vsaki tekmi dali vse od sebe. Zorman in njegovi igralci nobeni ekipi na svetu ne priznavajo, da je boljša od njih.

Na teh olimpijskih igrah izstopajo polne tribune, praktično ni dogodka, za katerega bi se dalo kupiti vstopnico, precej je tudi slovenskih zastav.

Ogledal sem si precej dogodkov in res so navijači povsod nekaj posebnega. Francija je vrhunska gostiteljica, prav impresionirani smo vsi nad prijaznostjo in gostoljubnostjo prostovoljcev, ki pomagajo pri izvedbi tekem, na teh olimpijskih igrah jih deluje kar 45.000 iz celotne Francije, ne le iz Pariza.

Kakšno pa se vam sicer zdi mesto Pariz v času olimpijskih iger?

Pariz res dobro poznam, več let sem živel tukaj in moram reči, da je mesto povsem drugačno, ima drugačen utrip. Danes je Pariz mnogo bolj čisto mesto, kot je bil prej, zdi pa se mi tudi, da je v mestu več odprtih ljudi, ki bolj sprejemajo tujce kot sicer. Zdaj je francoska metropola središče sveta, ne le v športu, temveč tudi v diplomaciji, gospodarstvu in politiki.

Kaj pa vas je na teh olimpijskih igrah najbolj navdušilo v športnem smislu?

Igre še niso končane, čaka nas še nekaj športnih vrhuncev, zlata kolajna in Zdravljica sta bili nekaj posebnega, videl sem, koliko je Andreji to pomenilo, ne morem pa mimo finalnega nastopa Neže Klančar v globalno zelo priljubljenem športu, kot je plavanje. Bil je prvi po 16 letih, iz nastopa v nastop je izboljševala državni rekord, bila je blizu tudi bronasti kolajni.