Pazil je na Maximiliana, on na njega, mimo obeh pa švignil Valentin

Toni Vodišek, srebrni olimpijski kajtar, po osvojitvi kolajne sije od sreče. A po drugi strani še vedno razmišlja o napaki, ki jo je storil v finalu, ko je dovolil, da mu je zlato kolajno presenetljivo odvzel Valentin Bontus. Avstrijec je namreč izkoristil pregovor, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.

»Bontus je imel srečo, da sva s Singapurcem Maximilianom Maederjem pazila eden na drugega, igrala svojo igro. Avstrijec pa je bil sam, od starta ga ni kril in je lahko delal, kar je hotel. To je bila največja napaka, ki je ne bom ponovil. Odslej ga bom jemal sila resno, čeprav mu je tokrat pomagala tudi narava. V našem športu ni vse odvisno od tekmovalca, veliko vlogo igra tudi narava, ki v odločilnih trenutkih boja za zlato ni bila na moji strani,« je na sprejemu v Slovenski hiši slovenskim novinarjem priznal Vodišek.

Kot pravi Koprčan, so bili dnevi v Marseillu zelo stresni. »Počutim se, da sem se v tem tednu postaral za nekaj let. Sonce, vročina, sopara in predvsem čakanje, vsaka minuta se je zdela bolj dolga, kot je resnično bila. Na koncu ni bilo še vetra, v prvih štirih dneh smo naredili le sedem regat, z eno majhno napaki si bil zunaj. Po tako dolgem čakanju priti na vodo ni bilo enostavno,« je zahteve pogoje opisal Vodišek, ki pa vendarle priznava, da se je imel na jugu Francije zelo lepo.

»Nič nisem imel proti, da ne tekmujemo v Parizu in da smo bili odmaknjeni od olimpijskega vrveža. Mi smo že za priprave najeli hišo, imeli slovensko hišo, tako kot so jo imeli drugi slovenski športniki tukaj. V njej smo imeli jacuzzi, ledeno kopel, svoj žar. Spoprijateljili smo se tudi z lokalnim mesarjem, ki nam je zagotavljal kakovostno meso. Če bi take stvari jedli v restavracijah, bi hitro ostali brez denarja. Kar je najvažnejše, imeli smo imeli odlične pogoje za trening, prav tako pa tudi možnost za kakovosten počitek,« je dejal slovenski kajtar, ki že gleda tudi proti naslednjim igram v Los Angelesu.

»Še kako se vidim tam. In to spet na stopničkah. S srebrnim odličjem tukaj nisem razočaran, želel sem si kolajne, nisem je napovedoval, saj si nisem želel dajati dodatnega pritiska. Sem pa sebi in javnosti v prvih regatah dokazal, da znam priti tudi na vrh sveta,« ima velike cilje za prihodnost Vodišek, ki pa si kratkoročno najbolj želi dolgega spanca: »Dolgo časa smo zdaj vstajali zelo zgodaj, da smo se izognili največji vročini. Zdaj pa bi kajtanje zamenjal za spanec, želim si, da me do opoldne nekaj časa nihče ne zbuja.«

Toni Vodišek in Maximilian Maeder (desno) sta odprla pot do zmage Avstrijcu Valentinu Bontusu. FOTO: Andrew Boyers/Reuters

Čeprav živi v Kopru, pa na slovenski pravih pogojev za kakovostni trening nima. Zato išče alternativne možnosti, predvsem na Hrvaškem in v Italiji, letos se je na igre dva meseca pripravljal v Marseillu, bil je v Jerezu, dva meseca pa je preživel še v Avstraliji, od koder prihaja tudi eden od njegovih trenerjev. »V Avstraliji je bilo zanimivo. Z desko sem udaril tudi morskega psa. Po besedah trenerja to ni nič neobičajnega, morski pes naj ne bi bil nevaren, bil je velik le dva metra. A jaz se vendarle ne bi znašel z njim v vodi,« je anekdoto iz Avstralije razkril srebrni olimpijec.

Za ta šport ga je navdušil oče Rajko Vodišek, sicer lastnik koprskega družinskega hotela in nekdanji deskar. »Vedno, ko smo odšli na počitnice, smo kajtali. S padalom sem zvozil s šestimi ali sedmimi leti. Všeč mi je bil adrenalin, hitrost, nevarnost. Največ smo hodili na izliv reke Neretve na Hrvaškem,« je povedal Vodišek, ki je navdušen tudi nad dejstvom, da so vsi tekmovalci v njegovem športu odlični prijatelji.

»Smo kot ena družina. Konkurenti na morju, prijatelji na kopnem. Marsikdo ni mogel verjeti, ko je videl, kako se pred finalom skupaj zabavamo. Tega v drugih jadralnih razredih ni. Nasploh mislim, da smo kot šport v olimpijskem debiju svetu pokazali, da smo zanimivi. Mislim, da gledalci lahko uživajo, čeprav ne poznajo vseh pravil,« je zaključil Vodišek.