Češnja na torti za Tamaro Mavsar in labodji spev generacije

Prvič doslej bosta Slovenijo na olimpijskih igrah zastopali tako moška kot ženska rokometna reprezentanca. Fantje Uroša Zormana so si marca v Granollersu priigrali že četrti nastop na igrah pod petimi krogi, za dekleta Dragana Adžića, ki so bila aprila uspešna v Ulmu, pa bo v Parizu krstna predstava. Za nekatere igralke tudi labodji spev ali češnja na torti karier. Mednje sodi Tamara Mavsar, 33-letna levokrilna igralka, ki s svojo odločnostjo, bojevitostjo in raznovrstnostjo pooseblja to generacijo. Z njo smo se pogovarjali med pripravami na Rogli, prva tekma v Parizu bo že v četrtek proti Danski (9.00).

Za vami je že veliko priprav na velika tekmovanja. Tukaj na Rogli, kjer ste se pripravljale na OI, pa je prav posebno vzdušje. Se mogoče čuti, da vas čaka nekaj velikega? Opažam, da imate kup vzporednih obveznosti.

Lahko rečem, da je v zraku čutiti, da prihaja nekaj novega. Vsi vemo, da bo to za nas edinstven dogodek. Zato smo s prvo sekundo, ko smo se dobili, štartali na polno, ne glede na to, da so nekatere igralke končale sezono prej, druge pozneje. Vidi se, da je koncentracija na najvišji mogoči ravni. Res je, da imamo zraven veliko drugih obveznosti, ki jih pri običajnih pripravah ni, ampak smo se sprijaznile, da so to stvari, ki pač pridejo zraven, če gre za olimpijske igre.

Igra številk namiguje na leto Tamare Mavsar

Na Rogli ste bili v idiličnem okolju, daleč od mestnega vrveža. Verjetno vam ustreza biti na hladnem v teh dneh, ko je v dolini prvi poletni vročinski val, kajne?

V prvih dneh je bil manjši šok, saj smo skoraj vse prišle naravnost z morja in smo potrebovale dan, dva, da smo se prilagodile nižjim temperaturam. Kar zadeva trening, je za športnika veliko bolje biti v takšnem okolju.

»To bo res izkušnja, ki si jo bomo zapomnili za vse življenje. Vesela in ponosna sem, da ima majhna Slovenija toliko uspešnih športnikov,« pravi Tamara Mavsar. FOTO: Uroš Hočevar

So višinske priprave na 1500 metrih nad morjem res tako koristne za pripravljenost na velike napore?

Na trenutke je malo težje, pozna se redkejši zrak in manj kisika, to smo najbolj občutile pri intervalnih treningih. Bile smo bolj zasople kot običajno. Zavedamo pa se, da je to samo plus za boljšo telesno pripravljenost. Zdaj smo se že privadile na višino in ni več težav. Bo pa gotovo opazna razlika, ko pridemo v dolino.

Približujejo se prve olimpijske igre s slovensko žensko reprezentanco v kolektivnih panogah. Kako dojemate to zgodovinsko dejstvo? Vam morda nalaga tudi pritisk?

Takoj na začetku smo si rekle, da tega ne bomo sprejele kot breme, ampak kot velik uspeh, predvsem pa se nočemo ustaviti zgolj pri tem, da smo se uvrstile na olimpijske igre. Dejstvo je, da razmišljamo o Lillu, kjer bodo izločilni boji. Želimo zmagovati in tako delujemo tudi na treningih. Res gre za velik uspeh za ženski šport, posebno za rokomet. Vprašanje, ali se bo še kdaj ponovilo. Hočemo pustiti dober vtis.

Adžićeva dekleta v Pariz v polni zasedbi: Ana Gros: Čutimo olimpijsko evforijo

Torej vas Coubertinovo načelo ne zanima. To je bilo jasno že aprila, ko ste si v Ulmu priigrale vozovnico za Pariz 2024. Kmalu po rajanju so že sledile izjave o boju za četrtfinale.

Radi si govorimo, da smo bili ob uvrstitvi na OI na vrhu, zdaj pa spet začenjamo z dna in želimo nazaj gor. Vsi, ki so že bili na olimpijskih igrah, poudarjajo, da so te res nekaj posebnega in da se dogajajo tudi presenečenja. Zavedamo se, da imamo težko skupino (Danska, Norveška, Nemčija, Švedska, Južna Koreja; op. p.), toda verjamemo tudi, da je vsak premagljiv. To smo že dokazale, saj smo v zadnjih letih zelo napredovale. Veliko časa smo preživele skupaj in se zelo dobro poznamo.

Tamara Mavsar FOTO: RK Krim

Res ste nosilke igre že dolgo skupaj. Se spomnite, kdaj ste debitirali za Slovenijo na velikem tekmovanju?

Seveda se, to je bilo najprej na univerzitetnih igrah v Ljubljani s Primožem Porijem ter potem na sredozemskih igrah in evropskem prvenstvu na Norveškem leta 2010 z Ivico Rimanićem. Tam nismo ravno blestele (trije porazi; op. p.), je bil pa neki začetek, potem ko se je Slovenija po dolgem času uvrstila na veliko tekmovanje. Ja, takrat sem bila še srednja zunanja igralka.

Ko je prišel Uroš Bregar, zdaj tudi vaš partner, je Slovenija začela redno nastopati na velikih tekmovanjih. Morda se premalo omenja njegove zasluge. Dragan Adžić pa je stvar le še nadgradil. Drži?

Z Urošem smo se vrnili na rokometni zemljevid, na velikih tekmovanjih pridobivali izkušnje, občasno tudi premagovali favorite. Ko je prišel Dragan, smo samo nadaljevali zgodbo. Ogrodje reprezentance je ostalo enako. Lahko rečem, da je bila organska, počasna rast, ampak stalna in nas je pripeljala na to raven, da smo bile osme na domačem EP ter se prebile na OI. Za vsak rezultat je potreben čas. Zdaj pa želimo narediti še nekaj več.

Ni bila lahka odločitev, a boljšega konca si Barbara Lazović ne bi mogla želeti

To je vrhunec generacije. Tri igralke ste že mamice. Barbara Lazović je povedala, da s tem končuje rokometno kariero. Vi ste še igralka Krima Mercatorja. Ali boste tudi vi sklenili reprezentančno kariero po Parizu?

Da, to je zadnja stvar, ki jo bom naredila z reprezentanco. Če ne bi imela sina, bi morda še podaljšala za eno sezono. Leta se poznajo na telesu. Mislim, da je to idealen konec reprezentančne kariere. V klubski pa imam še zelo visoke ambicije.

Kako pa gresta skupaj vrhunski šport in materinstvo? Včasih se novopečene mamice vrnejo še boljše. Tudi pri vas je tako.

Zelo zanimivo je, kako ti otrok obrne pozornost na druge stvari. Koristno je, da nisi 24 ur na dan z rokometom. Znaš zadihati, se osredotočiti. Zame je bil to velik plus. Včeraj smo denimo imeli res naporen dan z dvema treningoma, delali tudi rokometne intervale, a potem me je obiskal sin in v trenutku sem pozabila na utrujenost. Daleč od tega, da je lahko, ampak materinstvo prinaša vrhunski športnici tudi veliko dobrih stvari.

Mali Mark je star tri leta, ali že dojema, da bo mamica olimpijka?

Malce pa že, vidijo se razlike. Ko rečem, da grem, je še vedno nekaj negodovanja, ampak se že zaveda, da gre mami v službo zato, da mu lahko potem kupi kakšen avtomobilček.

Vas bo prišel pogledat v Pariz?

Ne, takrat gre z mojimi starši na morje.

FOTO: Damir Senčar/kolektiff

V Versaillesu boste odigrali dve tekmi že ob 9. uri zjutraj. Kako bo s tem? Se prilagajate na ta termin?

Res je, da tako zgodaj nisem igrala še od časa mlajših deklic. Imamo sposoben strokovni štab, ki razmišlja o teh stvareh. Tudi pripravljalno tekmo z Madžarsko smo odigrali ob tej uri. Ko smo se malo šalile z dekleti, smo se strinjale, da je mogoče še boljše tako. Če je tekma zvečer, se lahko dan zelo vleče, od adrenalina si do tekme že utrujen, tudi trema ti pride do živega. Tako pa se bomo zbudile, pojedle zajtrk, se malce sprehodile in šle na tekmo. Po svoje se kar veselim. Bomo pa videli, kako bo to v praksi.

Prvo tekmo z Dansko boste odigrale že dan pred odprtjem OI na Seni. To tudi pomeni, da se boste lahko v nasprotju s fanti, ki jih že zjutraj čaka tekma, udeležile slavnostnega mimohoda reprezentanc. Se veselite?

Res imamo srečo. To so sanje vsakega športnika, da lahko pomaha svojim domačim po televiziji. Veselimo se odprtja, ampak potem se bomo morali hitro postaviti nazaj na trdna tla in delati s polno paro naprej.

Tudi zaradi vas bo slovenska olimpijska odprava najštevilčnejša doslej. Zraven bodo rokometaši, odbojkarji, žal ne košarkarji. Se veselite, da bo Slovenija imela precej nadstropij v olimpijski vasi?

To bo res izkušnja, ki si jo bomo zapomnili za vse življenje. Vesela in ponosna sem, da ima majhna Slovenija toliko uspešnih športnikov. To je še ena potrditev, kako dobri smo in kako dobro delamo.