VAR za poštenost, ne tudi za pravičnost

V mariborsko-soboškem nogometnem spektaklu je zmagal video nadzor, VAR. Tudi najbolj zapriseženi mariborski navijači so bili enotni, da je sodniška ekipa na čelu z nekdanjim sovražnikom vijoličnih št. 1 in zdaj v kratkem že drugič rešiteljem Nejcem Kajtazovićem pomagala Mariboru do točke. Zmotila se je pri izenačujočem golu, bolje rečeno stranski pomočnik ni videl, kar je videla polovica navijačev na zahodni tribuni in tisoči pred televizijskimi zasloni: da je bil Marcos Tavares v debelem nedovoljenem položaju. Kajtazović si tudi ni upal pokazati na belo točko po nespretnem udarcu Denisa Klinarja v konico čevlja Žana Karničnika. Če bi bila podobna akcija v soboškem kazenskem prostoru, bi najbrž zapihal v piščalko. Vtis je bil, da se sodnik ni ustrašil, je le presodil, da ni prišlo do stika, da bi moral dosoditi kazenski strel.

Prepričljivejšega sporočila za uveljavitev VAR v 1. SNL prvi mož sodniške organizacije Vlado Šajn ni mogel dobiti. A VAR je že lep čas dejstvo. Če bodo pri sodniški organizaciji zmogli zahtevno logistiko, bo v naslednji sezoni nepogrešljivi del 1. SNL.

VAR po SP že zmagoslavno juriša po evropskih igriščih. Kritikov, da uničuje bistvo nogometne igre, po kateri so sestavni del tudi napake, je vse manj. A kar je pošteno, še ne pomeni, da je pravično. In tudi v Ljudskem vrtu, kjer sta Maribor in Mura uprizorila bitko za sladokusce, bi bila zmaga Mure poštena. Bi bila pravična?

Več, ko se bo govorilo o VAR, manj bo v ospredju nogomet. V LV je bil ta za slovenske razmere odličen.