V slovenski reprezentanci spet z močnim primorskih pridihom

Selektor slovenske reprezentance Matjaž Kek je z vrnitvijo 26-letnega Mihe Zajca in še teden dni 24-letnega Domna Črnigoja dobil, kar si trenerji najbolj želijo: tekmovalnost in dodano vrednost v moštvu. Pred današnjo prijateljsko tekmo z Azerbajdžanom (20.45) ter naslednjima v ligi narodov – v nedeljo proti Kosovu in v sredo proti Grčiji – ima Kek na voljo najmočnejšo tujsko legijo, vključno z Josipom Iličićem, Timom Matavžem in Andražem Šporarjem, ki jih ni bilo na zadnji akciji.

Naključje ali ne, primorski dvojec povratnikov je le zabelil primorsko nogometno vstajenje, ki se je najprej sprožilo v slovenski ligi z vrnitvijo Kopra in Gorice med najboljše, nadaljevalo s prvim sežanskim skokom na vrh lestvice ter z zadnjim vrhuncem, koprskim zavzetjem ligaškega vrha. In še nekaj ne gre prezreti: pod Kekovo taktirko je bila Slovenija vselej močna, ko so imeli eno glavnih vlog tudi Primorci. V zdajšnji zasedbi jih je šest: še Miha Blažič, Miha Mevlja, Amedej Vetrih in Matavž. Obnovila se je tudi italijanska sekcija, ki šteje pet mož: še Jure Balkovec in Jasmin Kurtić.



Zajc in Črnigoj imata svoji zgodbi; različni, a vseeno zelo podobni. Starejši Primorec z Goriškega, Šempetrčan Zajc, je v Istanbulu pri slovitem Fenerbahčeju občutil zvezdništvo, a tudi slabosti, ki jih prinašata preostra in številčna tekmovalnost. Ni veliko igral, lep zaslužek je kmalu zamenjala želja po tekmah in te je dočakal s prestopom k Genoi. V italijanski prvi ligi se počuti bolje, igral je na šestih od sedmih tekem v serie A.

»To je moje okolje, poznam ga in tudi tu me poznajo dobro. Pomembno je, da sem se vrnil v igralni ritem, veliko igram, večino tekem začenjam v prvi enajsterici,« je z vidnim zadovoljstvom povedal napadalni zvezni igralec, ki je izpustil oktobrski paket reprezentančnih tekem zaradi okužbe z virusom sars-cov-2.

Beneška sreča

»Simptomov nisem imel, a sem moral v izolacijo. K sreči sem lahko samostojno vadil in ohranjal moč. Ta izkušnja je bila posebna,« je razkril Zajc, ki v tem rodu skupaj z Benjaminom Verbičem in Harisom Vučkićem s petimi goli deli drugo mesto med najboljši strelci. Le za slavnejšima Šempetrčanoma zaostaja, dva gola za Valterjem Birso in šest za Matavžem.

Ko je v formi in v svoji najboljši izvedbi s prefinjenim občutkom za gol, je Zajc resnično lahko Kekov adut za nove senzacije, podobno kot je lahko še drugi novi »azzurro« v reprezentanci, Škofjot Črnigoj. Tudi on je delil Zajčevo usodo, saj v Švici v Luganu po petih letih ni bil več v načrtih kluba, hkrati se je boril s poškodbami. Prestop v Italijo k Venezii v drugo italijansko ligo (serie B) je bil zanj kot zadetek na lotu. Pod taktirko mladega trenerja Paula Zanettija se prebuja, 37-letni vodja strokovnega štaba mu je dal priložnost na vseh šestih tekmah.

»Odlično so me sprejeli v klubu. Prvič sem opravil tako zanimive priprave in se počasi vračam tja, kjer sem bil pred dobrim letom, ko sem bil nazadnje v reprezentanci. Res sem zadovoljen,« ni skrival navdušenja »rušilec«, kakršnega si, ko gre na polno in je v formi, želi tako rekoč vsak trener.

Črnigojeva sila in sposobnost igre v višjih obratih sta na vsak način razloga več za selektorjevo zadovoljstvo pri oblikovanju reprezentance po svojem okusu. Črnigoj je zadnjo tekmo igral proti Poljski lanskega junija, pred tem pa je zabil dva gola Latviji.