Uspešen dvojec Kek-Bezjak je bil že hrvaški prvak

Josip Iličić je bil 180 minut nesporni režiser slovenskih šestih točk, Aljaž Struna in Andraž Šporar sta bila junaka podviga proti Poljski, Benjamin Verbič proti Izraelu, ampak posebno poglavje v septembrskem reprezentančnem mozaiku je pripadlo Romanu Bezjaku. Naključni junak, ki ga je Matjaž Kek za bitki proti Poljski in Izraelu poklical celo naknadno, je na najboljši možni način simboliziral vrednote moštva (nepopustljivost, tovarištvo, drznost, nesebičnost, disciplino), zaradi katerih so se sanje o uvrstitvi na evropsko prvenstvo približale uresničitvi ...

Kaj bi šele bilo, če bi 30-letni Korošec imel še prefinjen strelski občutek in ne le sposobnosti sprinterja ter neumornega tekača? Ni prvič ali zadnjič, da je vprašanje potisnilo v ospredje učinek, kot vedo povedati ljudje blizu selektorja, njegovega skritega aduta. Naknadni Kekov poziv v reprezentanco naj bi sodil v kategorijo premišljenega zavajanja tekmečevih »analitikov«, ki so kar pozabili na možnost, da bi lahko napadalec ciprskega Apoela postal celo ključni mož v igralni preobrazbi slovenske reprezentance. Ni daleč od resnice, saj, če kdo, prav Kek dobro ve, kaj lahko dobi od Bezjaka. Pri Rijeki je bil, denimo, pomemben člen pri naslovu hrvaškega prvaka.

Kakorkoli že, Bezjak veliko golov ne bo nikoli zabijal. Ni jih niti takrat, ko je bil vroč in prezrt v slovenski ligi, čeprav je bil vidno prehiter za tekmece in tudi za Zlatka Zahovića ali Olimpijine »skavte«, ki se jim ni ljubilo podrobno pogledati niti statistike. Od 34 prvoligaških golov v 108 nastopih jih je največ, šest, zabil zeleno-belim. Tudi zadnjega pred odhodom v Bolgarijo k Ludogorcu avgusta leta 2012.

Selektor dobil to, kar je iskal

Drži kot pribito, Kek je iskal in morda našel novega Zlatka Dedića. Nekoga, ki ne bo trmoglavil, če ne bo tako, kot on hoče, ki se mu ne bo težko žrtvovati za kolege in moštvo. Nekoga, ki bo tu in tam zabil gol, in bo – kadarkoli bo dobil priložnost – dal vse od sebe.

»Če bi bil moj izkoristek 50 odstoten, bi bil najboljši strelec,« se je pri Celju vzgojeni nogometaš že na začetku desetletja zavedal svoje največje nogometne hibe, ki jo je nadomestil z eno od najpomembnejših prvin, hitrostjo. Ta je v navezi z voljo in sposobnostjo ponavljanja gibanja oblikovala nogometaša, kakršnega si želi imeti ob sebi domala vsak trener.

Malo je znano, da so Bezjaka trenerji nekoč želeli izbrusiti v bočnega branilca. Ni jim uspelo, a on je zdaj celo sodobnejša različica igralca, je napadalec z vlogami napadalnega bočnega branilca.

Kek je dobil natanko to, kar je iskal, sprinterja, ki bo pokrival Iličićev hrbet in opravljal najzahtevnejše naloge. »Da, lahko bi zabil gol že na začetku tekme. Zato mi je odleglo, ko sem izenačil. Ampak tudi Benjamin je pokazal, kaj bi moral narediti jaz. O spodrsljaju se nisem več in se tudi ne bom obremenjeval, napake so nepomembne. Zanimale so me le tri točke. Osvojili smo jih. Težje jih je bilo priigrati kot proti Poljski. Proti velikimi reprezentancami ne moreš izgubiti ničesar, greš na glavo, in to je to. Izrael je drugačen tekmec, zaradi zvitih posameznikov je bil neugoden. Spremenil je sistem in zasukal izid. A strli smo ga zaradi našega značaja in pozitivnega vzdušja v slačilnici. Polne Stožice, pozitivna energija, navijači, vse se je povezalo v zmagovito celoto,« je sestavil formulo, ki je Sloveniji prinesla nogometno vstajenje. Morda tudi novo veliko tekmovanje in zagon za domačo ligo, v kateri se vendarle vzgajajo bodoči reprezentanti.