Turbo Rudi za turbo Olimpijo

Milan Mandarić se te dni odloča, ali bo svoj upravljalski delež pri NK Olimpija Ljubljana prepustil v roke novemu vlagatelju. Pogovore z morebitnim naslednikom ameriškega poslovneža in možnosti prevzema je potrdil že ob koncu minulega leta, na kaj več pa bo javnost morala počakati še dober teden ali dva.

Nekoč odlični poslovnež, ki je na stara leta poskušal Olimpijo čudežno preoblikovati v resen, ugleden in uspešen srednjeevropski klub, v Sloveniji in Ljubljani ne bo ponovil angleških poslovnih zmag. Odšel bo, če se v zadnjem trenutku ne bo izšlo z novim vlagateljem, s precej grenkobe, brez evra dobička, prej s kakšnim minusom (čeprav dvomim o tem) na bančnem računu, vrsto neizpeljanih gradbeno-nepremičninskih projektov, načetim ugledom poslovneža in spoznanjem, da je uspeti v Sloveniji domala nobelovski dosežek v primerjavi z njegovim angleškimi športno-poslovnimi podvigi. Za obuditev spomina: Mandarić je z nakupi zadolženih in bankrotiranih klubov »za evro« (Portsmouth, Sheffield Wednesday in Leicester), njihovo konsolidacijo in nato prodajo v Angliji iztržil skoraj 100 milijonov evrov.



Po poletnem precej nespretnem poskusu prodaje upravljalskega deleža italijanskemu poslovnežu brez novcev Gabrieleju Nardinu sem pričakoval, da bo Mandarić pri iskanju morebitnih kupcev imel več sreče s posred­niki in da se bo bolj preudarno lotil zahtevnega projekta. Bodimo iskreni, katerega resnega poslovneža ali skupino vlagateljev bi lahko zanimal klub, ki ne premore niti stalne hišne številke in je obsojen na menjavanje stalnega prebivališča.



Mandarić se je, po tem, kar vem in kar ve tudi javnost, končnih pogajanj o prodaji svojega upravljalskega deleža lotil brez posrednikov, predvsem takšnih, ki so veliko govorili in obljubljali ter nič naredili. Vzeli pa že doslej preveč. Ob njem je le njegov varovanec, nekdanji nogometni reprezentant in občasni Olimpijin »selektor« Mladen Rudonja.

O še vedno v srcih navijačev odlično zapisanem nekdanjem reprezentantu Turbo Rudiju širše športno občinstvo najbrž ne ve veliko. Pa bi bilo dobro vedeti.

Njegova pot po koncu igralske kariere, ki je imela poglavje tudi na Otoku pri Ports­mouthu pri Mandariću, ni prijetna. Rudonja je tako rekoč vse svoje ambiciozne poslovne projekte zavozil. Ostal je brez prebite pare in postal Mandarićevo breme. Je tudi glavni krivec za njegov fiasko z nekdanjim koprskim županom Borisom Popovičem. Sredi minulega desetletja je Mandarića pripeljal na Obalo v upanju, da bo tudi z njegovim prijateljem Popovičem našel skupne poslovne točke (projekte). »Ljubezen« med bivšim županom in poslovnežem se je razpletla s polomijo in skorajda tudi popolnim mrkom nogometnega kluba Koper. Med drugim zato, ker Popovič ni želel odplačevati »življenjske rente«, vredne štiri tisoč evrov na mesec, za Mandarićevega zaupnika Rudonjo.



Turbo Rudi je sicer mož, ki v nogometnih krogih nima veliko sovražnikov, je prijeten in hvaležen sogovornik, ki pa ima smolo, da je svoje nogometne značilnosti z igrišč do potankosti prenesel v življenje. Imel je in še ima veliko prometa, a nikakršnega zaslužka.

Dragi navijači Olimpije, nekaj malega sem vam razkril o zakulisju Mandarićevega odhajanja. Zato, da se vam morda ne bo še močno kolcalo po njem. Sicer pa upam, da bi nemški – ali katerikoli drugi – vlagatelji bili še uspešnejši, kot je bil Mandarić.