V nadaljevanju preberite:

Espana 1982 je bila res neverjetna za naše zahodne sosede. »Svetovni prvaki! Svetovni prvaki! Svetovni prvaki!« so bile besede legendarnega komentatorja Nanda Martellinija na pretežno še črno-belih televizijskih zaslonih, ki so tudi štiri desetletja pozneje ostale v zavesti Italijanov.

Zadnje dejanje čudežnega mundia­la, na katerega so azzurri odpotovali odpisani in brez podpore navijačev ter večine strokovnih komentatorjev, se je morda res začelo klavrno, z zgrešeno enajstmetrovko Antonia Cabrinija, a končalo se je z nepozabnim slavjem in zmago s 3:1 nad mogočnim in samozavestnim elfom ter s simboliko: tudi takratni španski kralj Juan Carlos se ni mogel povsem brezčutno upreti veselju sicer velikih športnih tekmecev. Rojen je bil v Rimu, v večnem mestu, ki se je po zadnjem sodnikovem žvižgu spremenilo v najsrečnejšo prestolnico na svetu.