Stoletnica je lepa popotnica za prihodnost

Stoletnica organiziranega nogometa v Sloveniji je izjemen jubilej in so jo pomembno oblikovali ljudje z nogometnim srcem in dušo. Mednje zagotovo sodi tudi Marko Ilešič. Skoraj 60 let že piše slovensko nogometno preteklost in sedanjost. Zadnja leta zaradi odgovornega položaja sodnika pri Sodišču Evropske Skupnosti 73-letni doktor pravnih znanosti ni več vpet v nogometno delovanje, a nekoč je bil nepogrešljivi mož pri osamosvajanju NZS in pri njenem vključevanju v mednarodne organizacije.
 

Gospod Ilešič, kdaj ste se predali žogi, nogometu, ki je tako kot milijarde ljudi po celem svetu navdušil tudi vas?

Na vem natanko, pri kateri letnici bi začel. Naj bi štel od takrat, ko sem diplomiral na pravni fakulteti pri 23 letih, ali takrat, ko sem se preizkusil v mladinskem moštvu viške Svobode. Pri 15 letih sem postal član moštva, igral dve leti in ugotovil, da nisem ravno najboljši nogometaš. Prestopil sem k sodnikom, od igralske kariere me je oddaljil tudi študij. Ko sem ga zaključil, sem se začel vzpenjati v funkcionarskih vodah. Najprej preko sodniške organizacije, nato ljubljanske podzveze do predsedstva pri krovni nogometni organizaciji (FSJ) v nekdanji državi, kamor sem se zavihtel kot predsednik NZS. Skupaj s Tonetom Frantarjem (tretji član slavnega trojčka vodilnih mož NZS in dolga leta podpredsednik NZS, op. p) sva leta 1989 zapolnila slovensko kvoto na državni ravni, na čelu NZS pa me je tedaj nasledil Rudi Zavrl. Leto pozneje sem bil izbran za predsednika FSJ.

Je bil odhod iz FSJ napornejši od osamosvajanja NZS in njenega vključevanja v Svetovno nogometno zvezo (FIFA) in Evropsko (UEFA)?

Nič posebno težavnega ni bilo, morda je bilo več psihičnega pritiska pri izstopu iz FSJ, in je zahteval drugačno odgovornost. Za funkcionarje ni težava, če je izgubljeno leto ali dve, za igralce je že nekaj mesecev lahko usodnih. Tega smo se zavedali, zato smo se zelo trudili, da bi Slovenija čim prej postala članica Fife in Uefe. Hitro smo bili gostje v Zürichu in Bernu, kjer je nekoč bil sedež Uefe, in ne le formalno. Dosegli smo, da so naši klubi že po prvi sezoni tekmovali v evropskih pokalih. V Sloveniji so v prvih letih samostojnosti gostovali sloviti klubi: Milan, Benfica, Atletico Madrid, Eintracht Frankfurt itn.

Zgodovinsko ima slovenski nogomet tri poglavja, prvega po prvi svetovni vojni, drugega po drugi in
tretjega, ki je prišel s samostojnostjo. Je nogomet še vedno pastorek v Sloveniji?

Nekoliko nenavadno je glede na njegovo bogato zgodovino in vlogo v družbi. Iz pričevanja mojega očeta vem, da so tekme v Ljubljani med Ilirijo in Primorjem privabljale tisoče gledalcev in da je bil nogomet zelo priljubljen med prebivalstvom. Po drugi svetovni vojni sta predvsem košarka in smučanje prevzela vajeti in potisnila nogomet v ozadje. Takrat se je nekako utrdilo prepričanje, ki se mi zdi, da velja še danes, da nogomet ni šport za intelektualce, ni meščanski šport ali šport elite. Namenjen je preprostejšim ljudem.

Kako je lahko prišlo do takšnega potiskanja v ozadje?

Bolj kot ne je šlo v višjih in vladajočih krogih za takšen odnos, čeprav je polnil štadione. Po drugi svetovni vojni so bili časopisi in radio najmočnejši mediji, prek njih si lahko izvedel največ, kaj se dogaja z nogometom po svetu. Od tod smo spoznali velike igralce ter spremljali svetovna prvenstva. Knjig z nogometno tematiko ni bilo, zato so se bolj ali manj spletale legende, nekaj več informacij smo dobili v kinematografih. Pred filmom je bila navada, da so prikazali filmske vesti in tako smo lahko spoznali zvezdnike, videli skrajšane posnetke tekem, gole.

Sem zagovornik tega, da morajo biti klubi, nogomet ali šport močno povezani z okoljem. FOTO: Osebni arhiv

V samostojni Sloveniji je nogomet le dobil večjo veljavo.

Vsepovsod po svetu ima nogomet pomembno vlogo v družbi in ta še narašča. Njegov vpliv je izjemen, ker je prestiž za družbo kot za ljudi. Visoko ga cenijo, veliko bolj kot pri nas in to sem lahko občutil iz neposrednih stikov. Dolga leta sem bil 'član' reprezentance, ki je nastajala iz nič, izgubljala in se na koncu prebila na evropsko in svetovno prvenstvo. Zato je to obdobje in njegovi junaki s Srečkom Katancem v ospredju nekaj, česar ni mogoče pozabiti. Za mene najpomembnejše obdobje v slovenski nogometni zgodovini.

Še velja, da je nogomet največji ambasador države?

Seveda, in še več, spoštovan in vpliven je v najvišjih krogih. Na lastni koži sem občutil njegovo moč in vpliv. Spomnim se, da ko sem prišel v Luksemburg, so bili kolegi z neprikritim spoštovanjem navdušeni nad tem, da je v mojem življenjepisu pisalo, da sem bil član pravnih komisij pri Fifi in Uefi. Zanje sta bili to res prestižni funkciji, za mene pa zelo močni priporočili. Ali ko je Slovenija premagala Rusijo in se uvrstila na SP. Naslednji dan so me zasuvali s čestitkami in cukali za rokav, kdorkoli je šel mimo. Od sodniških kolegov do administrativnih uslužbencev in kuharjev.

Je zdajšnja slovenska nogometna krajina takšna, kot ste si jo želeli?

Vselej sem zagovornik tega, da morajo biti klubi, nogomet ali šport nasploh močno povezani z okoljem. Iz njega mora izhajati moč, vpliv in to, da si spoštovan. Ustvarjati povezave in stike s pomembnimi ljudmi. Če ni sožitja med okoljem in klubom oziroma reprezentanco, je poslanstvo omejeno. Nogometna organiziranost k sreči še vedno temelji na močni socialni in moralni komponenti in je pomembnejša od materialne ali tekmovalne. A je tudi res, da je kapital najpomembnejši za razvoj mlajših kategorij in tudi nujen za tekmovanje. Največja grožnja nogometu je, da bi postal ujetnik primitivnega kapitalističnega sistema. Menim pa, da so tako pri Fifi kot pri Uefi zaznali to nevarnost in se ravnajo po prijaznejših načelih. Obilica denarja je lahko težava, a se k sreči nogomet vrača h koreninam. Stoletni razvoj organiziranega nogometa v Sloveniji je hkrati lepa popotnica za prihodnost, saj kaže na to, da pošteno delo slej ko prej pripelje do uspehov. 'Fair-play' naj bo še naprej vodilo.

Izhajate iz starejšega nogometnega rodu … kdo so ljudje, ki so pustili največji pečat?

Veliko jih je bilo, med igralci so bili to Ivan Toplak, Brane Oblak, Danilo Popivoda in še posebej moj heroj Vili Ameršek. Pozneje bil izpostavil Srečka Katanca in njegove junake. Funkcionarje smo vedno imeli sposobne in poštene, eni so bili bolj udarni, drugi manj. Ne bi jih želel izpostavljati, morda le Toneta Florjančiča in Rudija Zavrla, ki je pustil veliko sled, in je bil prvi mož v prelomnem obdobju razpada nekdanje države in osamosvojitve. Bil je vodja moštva, ki je vleklo prve prave poteze.