Stojković ni zdržal na klopi: Zadnje minute sem preživel v slačilnici

Zadnje minute je Dragan Stojković preživel v drobovju štadiona Da Luz v Lizboni, kjer je Srbija z golom Aleksandra Mitrovića ob začetku sodnikovega podaljška vodila z 2:1. Tri točke so »orlom« zagotavljale neposredno uvrstitev na svetovno prvenstvo v Katarju, a kot je priznal Stojković v pogovoru za YouTube kanal Srbske nogometne zveze, je bil pritisk previsok, da bi ga lahko ob robu igrišča še prenesel. Igralcem je zabičal, da se po povratku v hotel obnašajo gosposko. »Ko se boste vrnili v Srbijo, delajte, kar želite. Tam vam bodo dovolili vse. In bodo razumeli. A tukaj si želim, da bo na nivoju, gentlemansko, in da pokažemo spoštovanje veliki Portugalski,« se je navodil igralcem spominjal legendarni vezist.

Klobuk dol za Katančevega prijatelja Piksija

Selektor, kaj lahko poveste po neprespani noči?

Mislim, da smo čustveno izpolnjeni. Vse, kar se je zgodilo, mislim, da je zasluženo, spet pa namenjam čestitke tistim, ki so bili akterji vsega tega – to so igralci. Oni so bili tisti, ki so prenesli breme teh kvalifikacij, teh hitrih kvalifikacij, da tako rečem. Verjeli so od prvega dne in … Ta rezultat je res velik, premagati Portugalsko na njihovem igrišču je nekaj res fantastičnega. Tako da – lepo se počutim, a sem povsem miren. Ni prostora za kakšno evforijo, tudi nisem takšen tip, da bi zdaj nekaj slavil. Življenje enostavno teče naprej, uživam v tem soncu tu v Lizboni in to je to.

Številni na začetku kvalifikacij niso verjeli, vi pa ste bili ves čas optimist, se smejali in prenesli to energijo na igralce. Na koncu se je to pokazalo kot zadetek v polno.

Sem nekdo, ki je naravni optimist.  V tem poslu, v športu, v nogometu, moraš verjeti. Ker ti vera daje neko posebno energijo. Vesel sem, če mi je res uspelo, da sem vse tisto, kar sem si zamislil in v kar sem verjel, prenesel tudi na igralce. Več kot očitno je temu res tako, da si ne mečemo peska v oči … Toda če ste pesimisti in ste stalno v strahu, če imate stalno neko zavoro – kako pa mislite, da boste uspešni, kako boste zmagovalec? To je nemogoče. Uspeh pride kot nagrada za dobro delo, nekaj, v kar verjamete, ravno to pa se je zgodilo v teh kvalifikacijah. Tega ni pokazala le ta tekma.

Igralci so od prvega do zadnjega sestanek pred tekmo zapuščali nasmejani. Če ni skrivnost – kaj ste jim rekli, da ste jih tako nasmejali v tako delikatnem trenutku?

(Dolg razmislek) Dobro, nisem eden tistih trenerjev, ki vedno zahtevajo le disciplino. Dobro, disciplina mora biti vedno prisotna … Kaj sem jim rekel? Najprej to, da si zapomnijo rek: 'Kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri!' To se je nanašalo na tekmo. Nato pa sem dejal, da od njih želim videti to, kar smo trenirali – igra kratkih podaj, dobro postavljanje v našem sistemu igre. Da mora žoga krožiti: 'Podaja, podaja, podaja!' Če pa nimate z žogo kam, jo vrnite (vratarju Predragu, op. a.) Rajkoviću. Rajković nato lahko začne preigravati enega, drugega in tako naprej ter me tako pošlje v bolnišnico. Takrat smo se začeli smejati. To so lepe stvari, na koncu koncev morate nekako sprostiti stres pri igralcih.

V nogometu in v življenju se vse vrača. Je bilo nekje zapisano, da bo igralec, ki je zgrešil enajstmetrovko proti Škotski, dosegel gol v 90. minuti proti Portugalski?

Točno tako. Vesel sem zanj, saj si lahko predstavljam, kako se je počutil. To je za igralca zelo velik stres, ko se mu zgodi kaj takšnega. Ampak zdaj se mu je vse vrnilo z bogatimi obrestmi, tako v njegovo korist kot v korist cele Srbije. Ko delate pošteno in ko imate ta odnos tako do igre, dresa, državnega grba, himne in tega naroda, ki vas gleda, je vse lažje in vse možno. Res je, v življenju se vse vrača.

Včeraj smo pred tekmo govorili z (režiserjem, op. a.) Emirjem Kusturico – vse njegove napovedi so se izkazale za pravilne! Da Cristiana Ronalda ne bomo videli in da se bomo uvrstili na svetovno prvenstvo.

(smeh) On je velik umetnik, filozof, kar želite. Zelo ga cenim in tako pametnih ljudi ni veliko. Videl sem njegovo izjavo in imel je prav – Ronalda nismo videli, no, jaz sem ga videl, toda ni bil tako nevaren. Pravilno je napovedal tudi, da bomo zmagali, da. Toda veliko ljudi je bilo optimističnih in verjeli so, da imamo ekipo, igralce, slog igre … To ni bilo neko brezzvezno prepričanje. Tisti, ki razume nogomet, ki razume tisto, kar reprezentanca Srbije kaže, lahko zlahka naredi nekatere zaključke. Emir Kusturica je nekdo, ki več kot očitno razume te stvari.

Rekel je celo, da razmišlja o novem filmu, o Maradoni z vzhoda.

Da, kako je že rekel – o Maradoni iz Niša? (smeh) Dobro … Daleč sem še od Maradone.

Filmska zgodba se nadaljuje v Katarju.

Seveda, to je šele začetek nečesa, nedavno sem vašemu kolegu na vprašanje, kaj bi bilo, če bi se eventualno uvrstili v Katar, rekel: 'Kaj eventualno? Moramo se uvrstiti!' No, to bo gledališčna predstava, v kateri moramo odigrati na najboljši možen način.

Zanimivo je to, da imajo ti fantje zmagovalno miselnost. Tu je veliko zlatih »orličev« iz Litve 2013 in Nove Zelandije 2015. Vi ste jih na nek način opomnili, da imajo v sebi to šampionsko žilico?  

Pa glede na to, da so na to pozabili, jih je nekdo na to moral spomniti. Gre za res zelo kakovostne igralce in osebnosti. Resnično od trenutka, ko sem nastopil na funkcijo selektorja, nisem imel niti ene težave z njimi, kar pove vse o njihovem karakterju in o tej neki veliki želji, da se dokažejo in pokažejo. Tako da je ta neka kemija med nami na res visoki ravni. Oni so zelo, zelo talentirani in prihajajo v neka leta, ko prideš v neko igralsko zrelost. Tako da jaz od njih šele zdaj pričakujem, da bodo pokazali tisto, kar si vsi želimo.

Kaj pomeni to, da so že od mlajših selekcij vajeni premagovanja Brazilije, Francije, Portugalske, da jim je to zdaj že skorajda nekaj običajnega tudi med člani?

Definitivno je to pomembno, če kariero začnete z zmagami in s to miselnostjo, da se nikogar ne bojite in da lahko proti vsakomur igrate, potem je to gotovo zelo, zelo pozitivna stvar. Videli smo, kako to kažejo – to svojo zmagovito pot zdaj nadaljujejo in še nadgrajujejo. Mi smo tu, da jih usmerimo, da jih opomnimo na majhne napake in nekatere podrobnosti, ki jih morajo popraviti. To pa je to. Oni to dobro razumejo in dojemajo, saj gre za zelo inteligentne fante, kar je zelo pomembno. Ko imate inteligenco, še posebej v enem kolektivnem športu, potem je vse precej lažje. In ko imate okoli sebe ljudi, ki razmišljajo enako in so osredotočeni na ta nek cilj, je spet precej lažje. Potem je tako, da dobro odigra tudi tisti, ki igra slabo.

Sergej (Milinković Savić) res igra na visoki ravni, nikoli prej za reprezentanco ni igral tako, do vašega prihoda ...

On je bil zame vedno velik talent, velik igralec. Tu absolutno nimam nikakršne dileme. Bile so neke zgodbe, češ 'najdi mu mesto', 'ne vedo, kam bi ga umestili' ... Teh stvari nisem mogel razumeti. A v to se nisem mešal, saj sem bil takrat se mi zdi na Kitajskem in niti nisem želel komentirati. A nemogoče je, da dobremu igralcu ne najdeš prostora. On pa ni dober igralec, on je izvenserijski talent in je še zelo mlad. Od njega šele lahko pričakujemo zenit, ko bo za to napočil čas.

Kdaj ste Mitroviću sporočili, da ne bo v začetni postavi?

Na dan tekme pred kosilom smo se sprehodili za hotelom v nekem parku, ko pa smo se vračali v hotel, sva govorila. Rekel sem mu nekaj, kar mislim, da je on povsem razumel in seveda tudi sprejel brez prigovarjanja. Čeprav je dejal, da je pripravljen, sem mu čisto in iskreno rekel, da je v tej neki formaciji in sistemu bolje, če tekmo začnemo tako. Rekel sem mu – to vam bo morda tudi potrdil, če ga boste vprašali –, da je prvi polčas povsem nepomemben in o ničemer ne odloča in da je drugi polčas tisto obdobje, ki bo odločilno. Da naj bo pripravljen za tisti drugi polčas, ko bomo potrjevali našo vizo za Katar. Nekdo bi se jezil, toda ta komunikacije je ne samo z njim, temveč tudi z drugimi igralci, na res visoki ravni. Uspel sem jih prepričati, da mi verjamejo. (smeh)

Ne vem, če so ljudje to prek TV-zaslonov opazili, toda po golu Mitrovića vas ni bilo več na klopi …

Da, po golu Mitrovića, ko sem videl, da so do konca še štiri minute, se mi je nenadoma posvetilo: 'Ne morem več gledati, grem v slačilnico!' Nekdo bi si morda mislil, da mi je postalo slabo ali kaj. Ne, enostavno nisem mogel … Te štiri minute so bile zame večnost, čeprav mi pravijo, da so minile hitro. Dobro, njim mogoče, a zame je to večnost, saj vem, kaj vse se lahko v teh štirih minutah zgodi. Zadnja minuta, VAR, roka, prerivanje, kot … Na tisoče nekih malenkosti, ki te lahko drago stanejo, tako kot si dal v Dublinu gol sam sebi. Zato sem odšel, a v slačilnici sem bil precej miren. Bilo je napeto, a bil sem miren, saj nisem slišal kričanja s tribun. To je pomenilo, da je vse mirno, da je vse v redu. Mislil sem si: 'Kdaj bo že konec?' In v tistem trenutku, ko sem si rekel, da grem ven, pa naj se zgodi kar se pač ima zgoditi, sem videl, kako ljudje s portugalskimi obeležji s sklonjenimi glavami prihajajo proti meni. Takrat mi je bilo vse jasno, da so izgubili. V daljavi sem videl bele drese nekje tam na sredini, kako se objemajo in skačejo. Takrat sem vedel, da je konec.

V slačilnici je bilo noro in nepozabno, toda igralcem ste naročili, da naj se obnašajo kulturno in gosposko, ko se vrnejo v hotel.

Vedno. Tako se morajo šampioni obnašati, tako se morajo obnašati ljudje, ki se ukvarjajo z istim poslom, da pokažejo spoštovanje do nasprotnika in do teh ljudi v hotelu. Zato sem jim tudi rekel, da naj v slačilnici proslavijo, da s tem nimam težav, a da mora biti ob našem prihodu v hotel povsem gentlemansko, kulturno obnašanje. Brez kričanja, brez vriskanja, brez petja in polivanja s šampanjcem ter tako naprej. To je le del posla, ki smo ga opravili tako, kot smo želeli. In konec. Ko se boste vrnili v Srbijo, delajte, kar želite. Tam vam bodo dovolili vse. In bodo razumeli. A tukaj si želim, da bo na nivoju, gentlemansko, in da pokažemo spoštovanje veliki Portugalski.