Več kot 200.000 gledalcev zaman zahtevalo zmago, pokale tudi petarde

Odštevamo dneve do začetka letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu, ki bo med 20. novembrom in 18. decembrom v Katarju, in se pri tem spominjamo preteklih turnirjev. Tretji je bil v Braziliji. Pet let po koncu druge svetovne vojne se je spet igralo za naslov najboljše nogometne reprezentance sveta. Evropa je odpravljala posledice vojne in prvenstvo je imelo enega samega favorita - gostitelje Brazilce, ki pa na koncu niso zaplesali zmagovalne sambe. V finalu so jih presenetili Urugvajci.

Urugvaj se je tako še drugič veselil naslova. Več kot 200.000 gledalcev na velikanskem in prenapolnjenem štadionu Maracana je jokalo, ko je njihova enajsterica sklonjenih glav zapuščala travnato površino. Kasneje je publika jezo sprostila nad trenerjem Flaviom Costo.

Urugvajski selektor Juan Lopez je branilca Varelo skorajda uročil z nenehnim ponavljanjem »Ademir ne sme priti do žoge, ne smeš ga pustiti do strela«. In Vareli je uspelo. Kralj žoge Ademir v finalu ni našel svoje igre. Branilec je srednjega napadalca, ki je imel izjemen sloves za tiste čase, popolnoma onemogočil.

Tribune so ostale cele, na igrišču pa so se razmere začele spreminjati

Kljub temu, da so Brazilci v začetku drugega polčasa povedli z 1:0, pa je bilo prav dobro kritje Ademirja na koncu odločilno. Omeniti velja tudi, da se je ob brazilskem vodstvu na tribunah vnelo neverjetno slavje, pokale so petarde, plesala se je samba. Prenapolnjene tribune so bile v nevarnosti, da se zrušijo.

Štadion v Belo Horizonteju, ki je bil del SP leta 1950. FOTO: Luiz Carlos Almeida Jr/wikipedia

Tribune so ostale cele, na igrišču pa so se razmere začele spreminjati. Gostje iz Urugvaja so izenačili, drama pa se je nadaljevala. Tekmo je odločil desnokrilni Alcides Ghiggia, ki je še drugič ugnal brazilskega vratarja in zapečatil usodo gostiteljev turnirja.

Pet let po drugi svetovni vojni svet še ni zašel v normalen vsakdan in prvenstva se je kot na premieri leta 1930 udeležilo le 13 držav, prvič pa se je najboljšim reprezentancam sveta pridružila tudi Anglija. Delno je k temu pripomogla tudi oddaljenost prvenstva od Evrope, saj številne reprezentance na prvenstvo niso odpotovale zaradi oddaljenosti in s tem povezanih stroškov.

Gostitelji so bili še posebej veseli nastopa Italije, ki je branila naslov. Italijani pa so v Brazilijo pripotovali kljub dejstvu, da je leta 1949 strmoglavilo letalo z moštvom Torina, ki je takrat imelo v svojih vrstah vsaj polovico reprezentantov z Apeninskega polotoka. Tako Italijani kot Angleži so nastope končali že v prvem delu. Posebej presenetljiva pa je bila zmaga ZDA nad Anglijo (1:0).

Z izjemo finala so blesteli Brazilci. Ademir je na turnirju dosegel kar devet golov in bil tvorec uspehov nad Švedsko (7:1) in Španijo (6:1). Za Urugvaj je bilo težje. Švede (3:2) so Urugvajci še zmogli, Špancem (2:2) pa so oddali točko. Na prvenstvu, kjer se je najboljša četverica pomerila po sistemu vsak z vsakim, bi gostiteljem zato v dvoboju z Urugvajem zadoščala že točka.