Soproga in hčeri me rotijo, da naj se vrnem v ZDA

Športni utrip je zastal, nogomet povsem, toda življenje teče naprej. Tudi za Milana Mandarića, predsednika NK Olimpija, je epidemija koronavirusa strašljiva. Kot je iskreno dejal, je nekaj, česar še ni izkusil v svojem vse prej kot običajnem življenju.

Pri 81 letih si že od leta 2015 Ljubljančan ne more več privoščiti lahkomiselnosti. Epidemija koronavirusa je močno posegla tudi v njegovo življenje, ki se je v mesecu dni korenito zasukalo. Sodi v najbolj ogroženo skupino starejših ljudi.



»Ni prav veliko od življenja, razmere so skrajno resne, ne le zame. Ko pogledam na ulice s terase stanovanja, vidim, da ni nikogar. Ljubljana je prazna. Počutim se čudno, zelo težko mi je. Še več tesnobe je, ko se slišim z družino, ženo in hčerama. Jokajo, rotijo me, naj se vrnem v ZDA. A tudi tam razmere niso najlepše. Kot mi pravijo, je stanje zelo slabo, tako v San Franciscu, kjer me čakata žena in ena od hčerk, kot v New Yorku, kjer živi druga hči. Kriza bo, na hitro je brez služb ostalo 20 odstotkov ljudi. Če se tudi tu razmere v dveh, treh tednih ne bodo izboljšale, se bom najbrž do nadaljevanja prvenstva vrnil v ZDA,« je odprl dušo eden od najbolj znanih prebivalcev Vile Urbana, kjer je njegov ljubljanski dom.

Pogreša jutranjo kavico in kramljanje

Mandarić poskuša ohranjati vedrino in optimizem. »Nisem sam, vsak dan pride nekdo in mi prinese kosilo. Imam tajnico Sanjo, 'Cimeta' (Sebastjana Cimirotića, op. p.) in druge prijatelje. Izmenjujejo se, dneve si krajšamo s pogovori in v upanju, da bo čim prej konec. Sem pa previden, ne hodim ven, ne družim se z večjim številom ljudi, pazim na svoje zdravje. Tudi kozarec, dva vina popijem, toda pogrešam svoj vsakodnevni ritual, jutranjo kavico in kramljanje z ljudmi,« je odkril svoj novi dnevni ritem, v katerem se pogosto pojavijo utrinki iz preteklosti, otroštva in nekega drugega nemirnega ter negotovega obdobja.



»Kot otrok sem izkusil drugo svetovno vojno, a česa podobnega še nisem doživel. Odraščal sem v Liki na Hrvaškem, spomnim se, kako smo se skrivali v pečinah, ampak na tedanje dogodke gledam, kot da je šlo za neke vrste otroško pravljico. Dogajala se je vsem po svetu,« je obujal spomine na tragične dogodke izpred skoraj 80 let državljan ZDA. Prav gotovo bi si lahko s posredovanjem ameriškega veleposlaništva priskrbel varno vrnitev v Kalifornijo, toda ...

Denarni tokovi so se ustavili

»Tu sem tudi zaradi Olimpije, ki je ne morem in nočem pustiti na cedilu. Kljub vsemu je bilo treba v zadnjih dneh opraviti veliko dela. Licenciranje je tako rekoč pri koncu, do konca tedna bomo izpeljali še vse druge podrobnosti, da bo vse tako, kot mora biti. Prvaki bomo, srčno si želim lovoriko. Zelo veliko mi pomeni, da bo šla Olimpija naprej brez zavor ali negativnosti. Ker ima mlado moštvo in širok nabor kakovostnih igralcev,« pomirja navijače in jim sporoča, da bo Olimpija z njim ali brez njega v prihodnosti najboljša. Ampak prihodnost je negotova.

»Klub je poravnal obveznosti, česar ni, ni le z menoj. Ampak to naj ne skrbi nikogar. Bojim se le tega, da bi se zdajšnje stanje podaljševalo debelo v jesen. Klub je tako rekoč ugasnil, denarni tokovi so se ustavili na vseh ravneh. Igralci ne vadijo, trenerji ne delajo, gospodarstvo je zamrlo, kako naj ukrepam? Naj zaprem klub in čakam, da bo bolje?« je Mandarić priznal, da so pred Olimpijo in pred njim zelo negotovi tedni, meseci. A to velja za vse klube in tudi za najbolj postransko stvar na svetu.