Sodnik, ki je (dvakrat) prehitro odpiskal konec tekme: Bil sem blizu smrti

Sodnik Janny Sikazwe je na novinarski konferenci spregovoril o svojem nastopu na afriškem prvenstvu v Kamerunu, kjer se mu je kar dvakrat pripetila velika napaka. Tekmo med Tunizijo in Malijem v skupinskem delu je namreč kar dvakrat ustavil, ker naj bi se igralni čas že iztekel, po besedah Sikazweja pa je šlo vse prej kot za napako.

»Zelo je bilo vroče. Vlažnost je bila skoraj 85-odstotna. Po ogrevanju sem spoznal, kako težke so razmere za igro. Tudi če sem spil nekaj vode za osvežitev, je bil občutek tak, kot da nisem spil ničesar. A sodniki smo kot vojaki, bili smo pripravljeni nadaljevati,« je dejal Sikazwe.

Sikazweja je ob povratku v domovino pričakal šef sodniške organizacije Aziph Banda, ki je skupaj z varovancem nagovoril zbrane medije:

»Po koncu prvega polčasa smo hitro prišli v slačilnice, še pred tistim, ki je imel ključe. Odločili smo se, da se bomo z dvignjenimi nogami ulegli, da bi se vsaj malce sprostili. Nato je prišel tisti možak s ključi in nam odprl vrata, da smo lahko spili nekaj vode in pomarančnega soka. V drugem polčasu je bil občutek takšen, kot da ne bi niti malo počivali. Nikogar nisem slišal. Govorili so z mano, a nisem razumel. Zelo je bilo čudno. Afriška zveza me je naslednji dan poslala na pregled v bolnišnico, a povedal sem jim, da je z menoj vse v redu. Vztrajali so in opravili pregled srca, da bi videli, kako se odziva na telesne napore. Pregledali so mi tudi kri. Rezultati so bili običajni. Mislim, da sem bil zelo blizu tega, da bi se v Zambijo vrnil v krsti. Zelo blizu ... Ljudje so me na različne načine kritizirali in govorili o tem, kako sem ravnal. Vprašali so me, kdo mi je naročil, da tekmo končam. Menim, da je bil to Bog ...« 

Sikazwe je priznal, da bi moral o slabem počutju obvestiti kolege, a da tega ni storil, ker ni imel časa.

»Običajen protokol je, da v primeru, če ne moreš nadaljevati s tekmo, obvestiš četrtega sodnika, a nisem imel časa. Družino je po vseh teh novicah, še posebej pa zaradi zapisov na družabnih omrežjih, zelo skrbelo. Ljudje, ki jih ne poznam, so mi pošiljali sporočila prek telefona. Moral sem jih blokirati. A všeč mi je ta poklic in ne bom se poslovil. Nekateri pravijo, da je to pravi trenutek, da odidem v pokoj, a to ne drži. Ne bom se upokojil, dokler v domovini ne najdem nekoga, ki bi me lahko nasledil,« je odločen Sikazwe.