So Stolico predsedniku Mandariću res podtaknili ljubljanski »ravbarji«?

Kdo po Branetu Oblaku, Robertu Pevniku, Safetu Hadžiću, Dušanu Kosiću, Bojanu Prašnikarju, Erminu Šiljaku, Andreju Razdrhu, Miloradu Kosanoviću, Darku Karapetroviću, Marijanu Pušniku, Marku Nikoliću, Rodolfu Vanoliju, Luki Elsnerju, Igorju Bišćanu in Iliji Stolici? To je od včeraj popoldne glavno nogometno vprašanje v Ljubljani in Sloveniji, potem ko je predsednik NK Olimpija Milan Mandarić odstavil Stolico. Uradno sta se klub in 40-letni Beograjčan razšla sporazumno.

Najprej: na jutrišnji povratni tekmi 2. kola kvalifikacij za evropsko ligo v Belfastu proti Crusaders bo na trenerskem stolčku začasno sedel dosedanji pomočnik Aleksandar Linta. Da bi v vlogi gasilca pogorel, so možnosti v promilih, Olimpija bo branila prednost s 5:1.

Od 11. junija do 31. julija

Mandarićevo potrpljenje je trajalo natanko tri tekmovalne tedne. Stolica je prvo tekmo vodil 11. julija (11. junija je postal trener) v 1. kolu kvalifikacij za ligo prvakov proti Qarabagu. Olimpija je izgubila z 0:1. Teden dni pozneje je v Bakuju iztržila spoštljivih 0:0, a brez izstreljenega naboja. Nato je sledila ligaška premiera in potop v Novi Gorici (0:2), potem evropski preblisk proti severnoirskim amaterjem, da bi v nedeljo v Krškem zeleno-beli spet streljali s praznimi naboji. Toda izkupiček vendarle ni tako grozovito slab, saj je Olimpija tako rekoč na pragu preboja v 3. kolo kvalifikacij za EL in z nemalo možnosti, da bi preko Bate Borisova ali HJK (njen tekmec bo poraženec medsebojnega dvoboja) celo prilezla do zadnjega kvalifikacijskega sita za evropsko ligo. V 1. SNL Olimpija za Mariborom zaostaja 3 točke, za Domžalami 5.

Napadalec, ki ni maral strelcev

Bolj kot slabi izidi, so Stolico v obdobju njegovega delovanja zaznamovale nerazumljive poteze v igralskem kadru in v taktičnih različicah. Stolica si je privoščil razkošje, kakršnega si lahko le vrhunski trenerji ali njegov vzornik Pep Guardiola (s slovitim Kataloncem ga je še pred kratkim primerjal Mandarić), ki ga je posnemal malodane v vsem: od mimike, retorike do nelogičnih taktičnih poizkusov. S seboj je pripeljal svoje pomočnike (kar štiri) in dva nogometaša podpovprečne ravni Marka Putinčanina in Marka Gajića, vrnil je odpisanega Daniela Avramovskega in se odrekel, do prvih kritik, napadalcu Andreju Vombergarju. Od petih tekem je le tisto proti Gorici začel z napadalcem, strelcem (Vombergarjem). Sezono je v konici napada začel z Issahom Abassom, nadaljeval z Rokom Kronavetrom, končal pa s Kingsleyjem Boatengom. Vmes se je sprl z igralcem šampionskega kalibra Kronavetrom, nazadnje še z Danijelom Miškićem. Spora, še posebej s Kronavetrom, sta bil zanj očitno usodna, saj Mandarić ni želel tvegati, da bi žrtvoval Mariborčana, ki je bil najzaslužnejši za oba naslova prvaka, in šel na nož proti navijačem. Paradoksalno je, da je Stolica svojo taktično rdečo nit pletel prav čez napadalca ali zveznega igralca s profilom strelca. V igralski karieri je bil on strelec.

Podtaknjenec združbe?

»Prišel sem za delo na dolgi rok,« je še pred tednom dni zatrjeval Stolica. Ob podpisu dveletne pogodbe je tako mislil tudi Mandarić. V zakulisju velja, da mu je Stolico vsilila ena od ljubljanskih združb, ki je pred tem počasi, a vztrajno lezla pod kožo naivnemu Mandariću. Toda naposled je imel peripetij vrh glave tudi Mandarić in delo na dolgi rok se je spremenilo v delo z najkrajšim rokom trajanja v novejši zgodovini Olimpije. Nihče od prejšnjih šestih trenerjev (Pušnik 2x, Marko Nikolić, Rodolfo Vanoli, Luka Elsner, Safet Hadžić, Igor Bišćan) ni zdržal samo dve ligaški tekmi. Mandarićevo poglavje o trenerjih bo tako dobilo novo nadaljevanje. Kakšno bo, ne ve nihče. Še dan ali dva najbrž tudi predsednik ne bo vedel, s kom in zakaj v nove preizkušnje in bitke. Šampionska se je komaj začela!