Slovenija ni najslabša

Po štirih tekmah, dveh s Ciprom, je slovenski iztržek ene točke premalo. Več kot očitno je, da je v tem moštvu premalo nogometašev z izkušnjami. Razen Josipa Iličiča, ki bi lahko povlekel voz in je tudi edini z večjo dodano vrednostjo, drugega ni. Toda on ne zmore vsega sam, eden je premalo. Ko se pripelje reprezentanco do takšnega položaja, je nezadovoljstvo logično in kritike so razumljive.

Sinoči je bila Slovenija solidna v prvih dvajsetih minutah. Imela je začetni zagon, toda potem je bila premalo nevarna. Počasi je krožila žoga, Ciprčane, ki so z desetimi možmi stali za žogo, je bilo težko prebiti. Premalo je bilo podaj v globino in preveč v noge. Bočna igralca iz zvezne vrste sta prihajala previsoko, zaradi gneče je bilo premalo igralcev za razigravanje in ni si bilo mogoče smiselno podajati žoge.



Kaj zdaj? Do konca sta še dve tekmi, v katerih je treba narediti vse, da bi se zavihteli na tretje mesto. Slovenija v tej skupini ni najslabša, le rezultati ne govorijo v njen prid. Po kakovosti igralcev je sposobna več, kot prikazuje. Ne morem in se tudi ne bi rad spuščal v podrobnosti, ker bi moral bolj natančno poznati razmerja znotraj moštva. Da bi stvari na igrišču stekle tako, kot si vsi želimo, je treba imeti zdravo jedro in vzdušje. Kulta reprezentance ne kaže vsiljevati, ta bi moral že tako obstajati in biti v zavesti igralcev, da bi na vsak zbor prišli z veseljem in da bi ga tudi spoštovali.

Predsednik in izvršni odbor, ki odločajo o vsem, imata na voljo en mesec, da se odločijo, kako, zakaj in s kom naprej.