Samir Handanović: Prevzel sem odgovornost in se poslovil

Nekdanji slovenski reprezentančni nogometni vratar Samir Handanović je v pogovoru za POP TV pojasnil, zakaj se je odločil za konec kariere, razkril nekaj podrobnosti o zakulisju v klubih in reprezentanci in potrdil, da želi nekoč postati trener. Slovo od reprezentance leta 2016 se je po njegovem zgodil ob pravem času, morda pa ne na pravi način.

V božičnem pogovoru, ki so ga na portalu oglaševali kot prvega za slovenske medije po desetletje dolgem medijskem molku Handanovića, je 39-letnik namignil tudi, zakaj se je odločil spet spregovoriti za medij v Sloveniji.

»Vse gre enkrat mimo. Mislim, da je minilo dovolj časa. Zamere moraš dati čez, tudi v Italiji nisem dajal veliko intervjujev, a sem se pogovarjal normalno. Zakaj pa ne, treba je iti naprej, končal sem kariero,« je o tem dejal Handanović.

Pogodba z Interjem, kjer je med letoma 2012 in 2023 zbral 455 nastopov, od teh 380 v serie A, se je iztekla konec junija, jeseni je nato 39-letni čuvaj mreže uradno sporočil, da končuje kariero.

»Ne počutim se še upokojenca v nogometu. Želim biti trener, zdaj je neko prehodno obdobje, ko sem skavt in se pripravljam na to,« je o trenutnih delovnih obveznostih klubskega svetovalca dejal Handanović.

V bogati karieri je z Interjem dvakrat osvojil italijanski pokal, dvakrat italijanski superpokal, zaigral je v finalu evropske lige (2020) in lige prvakov (2023), a obakrat ostal brez lovorike. Leta 2021 je z Interjem postal prvak Italije.

»Najbolj sem ponosen, da sem bil trikrat najboljši vratar Italije, ampak v konkurenci Gianluigija Buffona, Julia Cesarja in Dide,« je dejal o tem, kaj mu na klubski sceni v Italiji največ pomeni.

Potrdil je, da je leta 2012, ko je končal sodelovanje z Udinesejem (kot posojen igralec je nastopal še za Treviso, Lazio in Rimini), imel nekaj ponudb najmočnejših evropskih klubov, a se je odločil za Inter.

S slovensko reprezentanco je Samir Handanović igral tudi na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. FOTO: Petr Josek/Reuters Pictures

Začel pri Oblaku, končal pri Katancu

V reprezentanci je prvič nastopil novembra 2004 pod vodstvom Braneta Oblaka v Trnavi s Slovaško, zadnjič v kvalifikacijah za Euro 2016 z Ukrajino. Poudaril je, da nikoli ni razmišljal o tem, da se ne bi odzval vabilu.

Kot vrhunec reprezentančne poti je označil SP v Južni Afriki leta 2010. »Takrat se je naredila prva 'klapa'. komaj smo čakali, da se zberemo. Vzdušje je bilo dobro, tudi igralci so bili dobri. To je bila najboljša garderoba, ki sem jo imel v vsej karieri, tekma v Mariboru z Rusi pa je ena najboljših v karieri.«

Prvič je namignil, da bo končal reprezentančno pot, če se Slovenija ne bo uvrstila na SP 2014. Takrat si je premislil, a v pogovoru je dejal, da so se stvari pozneje začele krhati: »Začela se je neka propaganda proti meni, da jaz sestavljam ekipo, o tem so poročali nekateri mediji, ne bom vseh dejal v isti koš. Potem sem si rekel, da ne bom več govoril za slovenske medije.«

»Nisem bil užaljen, da nisem bil več kapetan. Lahko si kapetan s trakom ali brez traku. Moj cilj je bil, da se uvrstimo na EP. Nismo se uvrstili in rekel sem si, naj dobijo priložnost drugi fantje,« je dejal.

Poudaril je, da težava ni bil sedanji prvi vratar Slovenije Jan Oblak. »Čutil sem, da gredo stvari v to smer. Treba je prevzeti odgovornost, zato sem se tudi poslovil. Čas je bil pravi, morda ne način.«

Je pa na vprašanje, ali bi bil pripravljen odigrati še kakšno posamično tekmo za izbrano vrsto, odgovoril pritrdilno. Konkretno glede letošnjih kvalifikacij (ko je bil Oblak v septembrskem kvalifikacijskem terminu poškodovan) pa pravi, da klica ni bilo. »Niso me klicali. Če bi me, bi prišel in branil eno tekmo. Pa ne zaradi Keka, ampak zaradi Slovenije.«