Primer Benjamina Š.: legalna kraja ali spretnost?

Benjamin Šeško še ni nekdo, ki bi ga morali poznati slovenski športni navdušenci. Star je komaj 16 let, prihaja iz Radeč. Je nogometaš. Zelo nadarjen, visok 192 centimetrov, je napadalec in reprezentant. Morda vam, dragi bralke in bralci, to ne pomeni prav nič, morda pa vas bo malo bolj pritegnilo, če povem, da je najdražji najstnik v zgodovini slovenskega športa.

Še nihče ni za tako mladega športnika prejel poltretji milijon evrov oziroma plus ali minus nekaj odstotkov. Toliko je (ali bo), kolikor je bilo mogoče izluščiti iz sicer skopih podatkov, za najboljšega strelca kadetske reprezentance avstrijski nogometni klub iz velike športne družine rdečega bika, Salzburg, plačal (po transfermarkt) Domžalam.

O kako visokem znesku gre, nemara največ pove podatek, da je debelo prekosil tudi Jana Oblaka, za katerega je Benfica leta 2010 pri njegovih 17 letih plačala Olimpiji dober poldrugi milijon evrov. Da, na primer, v 1. SNL ta trenutek ni mogoče iztržiti za nobenega nogometaša niti blizu Šeškovemu znesku. To je številka, ki je najboljši strelec 1. SNL Luka Zahović navkljub komaj 23 letom, ki so tako rekoč idealna za dvigovanje tržne vrednosti, ne more doseči, razen ob neverjetno srečnih naključjih.
Zdaj pa k bistvu, k licemerstvu ali temu, kako lahko z logiko pohlepa utapljajočemu se pomagaš pri utopitvi. Ne da bi kršil pravilnik.



Šeška je vzgajalo Krško. Do lanskega poletja je bil del posav­skega kluba, ki je tedaj že po malem bil notranje bitke za oblast (letos pozimi sta sledila končni obračun in zmaga aktualnega vodstva nad prejšnjim, posledica razprtij pa je bil sloves od 1. SNL). Mlademu Šešku, čigar talent so kajpak opazili tudi menedžerji in ga je eden tudi ujel, je potekla pogodba. Igralec (seveda ob asistenci agenta, ki je uporabil vse vrste mamljivih prijemov, da je prepričal tudi starše) ni želel podpisati nove (z zagotovljeno štipendijo) pogodbe, zato je bil prost igralec.

Njegovemu zastopniku ob vedenju, da ima zanj pripravljen že nov, bogatejši in močnejši klub, ni bilo težko prepričati igralca in družine, da je za razvoj mladega igralca veliko bolje, da zamenja klub. Vse (manj) lepo in (manj) prav ter po črki (neustreznih) pravil. Domžale so, takoj ko je menedžer opravil t. i. umazani posel, po veljavnem ceniku dobile nadarjenega igralca.

Niti dobro leto ni minilo, ko je Šeška odkupil Salzburg. V dobrega pol leta so Domžale brez posebnega napora pri vzgoji (ključni za prodajo so bili njegov status reprezentanta in goli) postoterile vložek. Njim se je posel izšel sanjsko, toda kar je za nekoga raj, je za drugega pekel. V tem primeru je Krško potegnilo krajšo; če drži odškodninski znesek, bo prejelo kveč­jemu med 20.000 in 25.000 evri odškodnine. Oziroma imelo bo pravico do minimalnega nadomestila za vzgojo (dva odstotka od vrednosti odškodnine za obdobje, preživeto v klubu od 12. do 16. leta starosti).



V tej vezani trgovini brez osnovnih načel pravičnosti, solidarnosti ali morale je Krško ostalo prikrajšano za dostojno plačilo, ki usodno kroji delovanje malih klubov, saj jim jemlje osnovna sredstva za opravljanje poslanstva: vzgoje nogometašev.
V primeru, ki je kar pošteno razburil nogometno družino, le rumene ne, marsikdo ne bo videl nič drugega kot spret­nost enega in naivnost ali neumnost drugega. A uveljavljanje surove moči nad nemočjo na tleh ležečega ranjenca in mižanje pred podobnimi legalnimi krajami slovenski klubski nogomet samo še hitreje peljeta v pogubo.

Kako smešno se sliši tako opevano vodilo UEFA »Mi skrbimo za nogomet«. In kako ga uveljavlja joslovenska krovna organizacija ali njene službe.

P. S. Na podoben način Krškemu grozi, da bo še ob tri 15-letne reprezentante.