Po Mandariću z dežja pod kap

Milan Mandarić, čeprav je še vedno sila nepredvidljiv, s svojimi dejanji sporoča, da se počasi izteka njegovo nogometno poslanstvo v Ljubljani pri Olimpiji. Če bi bil 30, 40 let mlajši, bi bil neizmerno vesel izkušnje, ki jo je dobil v slovenskem okolju, v katerem so možnosti za uspeh abramovičev, berlusconijev domala nične, in bi jih bržkone dodobra znal izkoristiti na poslovno plodnejših tleh. Ne nazadnje, podobne nogometne zgodbe z občutnim kapitalskim dobičkom (športno uspešne pa malo manj) je izpeljal že v Belgiji in Angliji v precej širši globalni konkurenci ter v tekmi s še večjimi mogotci.

Še največ pol leta oziroma do konca sezone bo Mandarić krojač Olimpijine podobe na igrišču in v javnosti, pri čemer pa je že mogoče približno ovrednotiti njegovo zapuščino. Ni slaba, a tudi ni idealna za naslednika, kdorkoli že bo. Olimpija je daleč – a še vedno veliko na boljšem kot pred njegovim prihodom – od zgledno urejenega kluba, ki bi lahko ob slovesu prvega moža brez hujših pretresov nadaljeval svoje poslanstvo.

Brez močne osebnosti, če ne že podjetnika Mandarićevega kova, se ji ne piše prav lepa prihodnost, saj je doslej preživela in tekmovala zgolj zaradi njegovega močnega osebnega angažmaja. Težko se bo našel nekdo, ki bo tako vpet v delo kluba in se mu bo dalo ukvarjati z nogometno politiko s tako strastjo in zanosom, kot se Mandarić pri 80 letih starosti. S svojimi znanstvi v poslovnem in športnem svetu je dvignil vrednost nogometašem v tujini, pokazal, da je z nogometom mogoče zaslužiti tudi v tako z denarjem omejenem okolju, kot je slovensko. Da je lahko tudi posel. V glavnem mestu sta nogomet in Olimpija pod njegovo vladavino postala nepogrešljiva lokalna znamka z nastavki, da bi se okoli nje lahko vrtela slovenska družbena smetana. Nekaj, kar je nekoč imela košarkarska Olimpija, ki je zdaj palčica v primerjavi z nogometno.



Toda za navijače je pomembnejša športna zapuščina, ki vendarle narekuje nogometni utrip na vseh ravneh. Mandariću nihče ne bo mogel reči, da ni končal Olimpijine suše brez lovorik. Najmanj dva naslova državnega prvaka in en naslov pokalnega z možnostjo, da ubrani dvojno krono, bo za njegovega naslednika težko ponovljiv dosežek, dokler Mariboru ne bo zmanjkalo sape. Toda v dosedanjih treh in pol letih – in z malo verjetnosti, da bo v naslednjega pol leta kaj bistveno boljše – se mu ni posrečilo vzpostaviti »proizvodnega procesa«, ki bi opravljal osnovno produkcijo izdelkov, igralcev. Olimpija v njegovem obdobju ni uveljavila niti enega doma vzgojenega igralca, mladinske selekcije so v senci Maribora, Domžal, da o infrastrukturi, ki je omejena na atletski ŽAK in »jamo« ob Vodovodni, niti ne govorim. Res je, da vsaj pri infrastrukturi ni največji krivec, medtem ko bi na drugih področjih lahko vlekel boljše poteze.

Kako naprej, ko bo Mandarić odšel? To bi že zdaj moralo biti ključno vprašanje tistih, ki jim je vsaj malo mar za nogomet v glavnem mestu. Junija bi se namreč lahko soočili s klavrno resnico. Če prav Mandarić ne bo našel kolikor toliko verodostojnega naslednika, se bojim, da bo šla Olimpija z dežja pod kap. Morda tudi z milijoni evrov minusa, ki naj bi jih za seboj pustil Mandarić. A o tem takrat, ko bo res odšel.