Obubožani trenerski ceh

Predsednik NK Olimpija Milan Mandarić je v treh sezonah prišel do pravljične številke 7. Toliko je zamenjal trenerjev. Marijana Pušnika dvakrat. Zadnji na seznamu odstreljenih je bil Ilija Stolica. Prejšnji teden sem napovedal, da bo avgust odločilen za tretjeligaškega šarlatana. Zmotil sem se, zadnji dan julija je Mandarić odrezal beograjskega Pepa Guardiolo. Njegova edina napaka je bila ta, da sploh ne bi smel postati trener Olimpije. Da o tem, kdo je »stručnjacima« iz Srbije posredno odprl vrata Olimpije, ne pišem. Tveganje bi bilo preveliko. Raje se vprašam, koliko je trenerjev, ki bi priznali, da niso dovolj drzni ali toliko samokritični, da bi rekli, da še niso sposobni voditi moštva, kot je Olimpija. Silno malo. Še nobenega nisem spoznal ali o njem slišal. Se opravičujem, Slaviša Stojanović je zavrnil Mandarića, pri čemer razlogi niso povezani s samokritičnostjo nekdanjega slovenskega selektorja. Večino je vendarle premamil vonj po denarju, enega ali dva morda tudi izziv. Da, v kombinaciji z zaslužkom se je res težko upreti skušnjavi, ki se imenuje biti trener Olimpije.

Mandarićevo odstavljanje trenerjev je za večji del nogometne javnosti nerazumljivo in nesprejemljivo, toda postavimo se v njegovo kožo: Mandarić ima denar, ima oblast, ima izkušnje, skratka ima vse, česar drugi nimamo, pa bi silno radi imeli. Poleg tega ima še značaj samoniklih milijonarjev, posebnežev, ki so iz nič ustvarili veliko in kljub svoji prijaznosti ter uglajenosti neradi izpustijo vajeti iz rok. Od vseh pričakuje, da bodo lojalni, da bodo z njim sodelovali, ne da bi se mu zoperstavljali v vsem, čeprav jih mastno plačuje.

Olimpija krvavo potrebuje trenerja s karizmo, znanjem, izkušnjami – dobrodošla bi bila tudi odmevnejša igralska kariera – in predvsem spretnostjo diplomata, ki bi zlezel pod predsednikovo kožo, ga oddaljil od moštva in prepričal, da bo najbolj koristen takrat, ko bo z nasmehom spremljal moštvo s svojega sedeža na tribuni.

Zdaj pa k zadregi. Javnost od Mandarića tako rekoč zahteva slovensko podobo moštva in kajpak tudi zmage. Če je nabor obetavnih slovenskih igralcev silno skromen in zanje Olimpija tekmuje z Mariborom, je selekcija med trenerji tako rekoč nikakršna. Zgornje zahteve o trenerju (še) ne izpolnjuje nihče od aktivnih ali čakajočih na klic poslovneža z novci, s čimer je ustvarjalna nogometna kriza še bolj razgaljena, kot jo kaže članska reprezentanca. Realno stanje strokovnega ceha je, da je selekcijski bazen tako rekoč prazen ali izpraznjen, ker se ni ustvarjala kakovost, marveč številnost. Da je prej pripomogel k temu, da je tistim redkim, ki so se odločili za ta poklic, onemogočil razvoj trenerske kariere – predvsem nekdanjim uspešnim igralcem –, kot da jim je pomagal oziroma jim vsaj ni metal polen pod noge.

Kakorkoli obračamo pluse in minuse, v trenutnem izboru slovenski nogomet nima trenerja s karizmo, pozitivno vzvišenostjo in avtoriteto. Privoščijo si jo lahko samo nekdanji odlični nogometaši, ki pa jih je v Sloveniji med trenerji krepko premalo. Izbor je omejen: Brane Oblak je že upokojenec, Srečko Katanec je omalovaževan, Matjaž Kek je na Reki, mlajša Ermin Šiljak in Tonči Žlogar sta podcenjena ... Mandariću je usojeno, da bo izbiral med manj slabimi. Ali manj dobrimi!