Nevsakdanja čaga ob morju odtehtala štiri prejete gole

Nekateri dnevi in dogodki ostajajo posebej zapisani v shrambi zgodovine. Mariborski nogometaši so jih s svojimi privrženci doživeli že precej, tudi pod žarometi Londona, Rima, Dortmunda, Moskve. A sobotna predstava pod legendarno steno štadiona Kantrida, prav nenavadnega objekta tik ob obali Kvarnerskega zaliva, bo za vijolične nepozabna. In kajpak tudi za Matjaža Keka, trenerja Rijeke, ki je včeraj praznoval 57. rojstni dan.

»Praznovanje? Ha, nisem več v letih, ko bi prav evforično praznoval. Ko pogledam v osebno izkaznico, se lahko zamislim,« se je ob koncu večera tudi pošalil tekmovalno zelo resen in tako posledično uspešen nekdanji slovenski selektor. Na Reki je že več kot pet let, v pristaniškem mestu izjemne nogometne tradicije je posekal vse svoje predhodnike in se tudi kot prvi trener doslej pri tem klubu podpisal pod naslov državnih prvakov. Veselil se je tudi drugih lovorik, v Kvarnerju s svojimi nogometaši vznesenemu občinstvu ponudil gostovanja velikih tekmecev v evropski ligi – Milana, Stuttgarta, Seville, Feyenoorda –, malce pa se je ob osebnem prazniku vendarle sprostil v domačem Mariboru. Resda tudi včerajšnja nedelja zanj ni bila prosta. Najprej je vodil regeneracijski trening, nato moštvu predstavil načrt novega tedna v pripravah na prvenstveni derbi z Osijekom, v popoldanskih urah pa je nato le sledila pot pod Pohorje.

Kek: Zakaj bi skrival, da sem Mariborčan?

A kot ob domači Dravi se je pravzaprav počutil tudi na sobotni reški večer. Njegova Rijeka se je po treh letih in pol vrnila v svoj dom, na legendarno Kantrido, kjer visoka stena na severni strani štadiona, od južne tribune pa le 50 metrov proč Jadransko morje predstavljata prav posebno podobo in v nogometnih krogih prepoznavno daleč onstran hrvaških meja. O vrnitvi vsaj za eno tekmo so čustveni navijači, tako tisti starejši kot zdaj najbolj vzneseni člani skupine Armada, sanjali že dolgo, nakar so si sanje le uresničili in dočakali tekmo Rijeka – Maribor. Kek se je tako pomeril z Izolanom Darkom Milaničem, trenerjem vijoličnega tabora, matičnega za stratega kluba s hrvaške obale. »Kako naj skrivam svojo pripadnost vijolični barvi, če se sem rodil na Krekovi, tik ob Ljudskem vrtu,« je dejal Kek, potem ko si je zaželel, da bi se Maribor vrnil na slovenski nogometni vrh: »Nisem nevoščljiv Olimpiji, ki je nazadnje osvojila obe slovenski lovoriki, a jasno je, da si želim, da bi bil Maribor spet najboljši.«
In o tem sanjajo tudi številne Viole – kakšnih 500 se jih je zbralo na ta praznični in tudi povsem miroljuben večer v Kvarnerskem zalivu. Resda so enote varnostnikov in policistov preprosto morale ohranjati pozornost med desettisočglavo množico obiskovalcev, a obenem niso zabeležile niti najmanjšega zapleta. Povrhu so predstavniki Armade z ladijskim signalnim dimom in baklami iz čolnov v Zalivu pozdravljali goste iz Maribora. Ti pa so imeli na plaži svojo »čago«. Iz lokala Morski prašiček, že vrsto let pravi lokalni znamenitosti tik ob štadionu Kantrida, tokrat niso odmevale le domače navijaške pesmi. Ko je bilo iz zvočnikov slišati tisto Predinovo »Moj Maribor je tak fejst nor«, so Štajerci povsem oživeli, lepšega ogrevanja v večerno štadionsko predstavo si kar niso mogli predstavljati. Obenem so si izmenjevali šale z reško navijaško skupino, se zvedavo ozirali k mičnim domačinkam v nogometnih dresih – dejansko delež obiskovalk tekem na Reki krepko presega tistega s slovenskih tribun –, ob pogledu na postavo svojega moštva pa si niso delali utvar o kakšnih čudežih na igrišču.

Brez Handanovića, Tavaresa, Zahovića …

Pričakovati je bilo, da v tem reprezentančnem premoru niti pri enih niti pri drugih ne bo udarnih enajsteric, a pri mariborski smo pogrešali še več adutov kot pa med gostitelji. Tudi bolj bežni spremljevalci si lahko hitro predstavljajo, da je vijolično moštvo brez Jasmina Handanovića v vratih, izkušenega Marka Šulerja pred njim, prvega strelca kluba Marcosa Tavaresa ali denimo reprezentančnih adutov prihodnosti Luke Zahovića in Amirja Derviševića manj konkurenčno kot pa z njimi na igrišču. Vseeno pa so si v taboru 14-kratnih državnih prvakov obetali ugodnejši izid od prepričljivega poraza z 0:4. »Seveda nismo imeli vseh adutov in tudi na naši naslednji tekmi, za pokal v sredo proti Bravu, bo podobno, saj reprezentantov še ne bo, poškodovanih pa najbrž prav tako ne. Zdaj me zlasti skrbi Tavaresova poškodba, ki jo je staknil v Kranju, pa nato še poskusil igrati. A kakorkoli – ta tekma na Reki bi se navzlic vsem tem izostankom pomembnih igralcev lahko razpletla drugače, ko bi le ohranili več discipline v igri. Sodnik bi lahko tudi kaznoval prekršek nad Jasminom Mešanovićem z 11 m, a zdaj smo pač na Hrvaškem, kjer so sicer tekme večinoma bolj ostre, kot smo jih vajeni doma. Vsekakor pa je bila ne glede na ta visok poraz tekma za nas koristna, razkrila mi je marsikaj, dobro pa je, da smo sposobni napake odpravljati,« so bile Milaničeve besede na zelenici Kantride.

Ta resda ni v najboljšem stanju, kar so razkrivale številne luknje po koncu, a za domače navijače in tudi igralce tribune pod mogočno skalo predstavljajo magično privlačnost, ki je ne more odtehtati nikakršen sodoben objekt, kot je denimo v zadnjih treh letih Rujevica ob osrednji obvoznici nad mestom. »Nekoč sem tu igral s Koprom in se je zbralo kakšnih 500 gledalcev. A ko te na igrišče pospremi takšna množica, nato pa vso tekmo navija na vso moč, si moraš priznati, da je tu ozračje zares posebno,« je dejal Mitja Viler, tokrat kapetan vijoličnega moštva, navdušen nad spektaklom, ki pa je imel zanj – tako kot tudi za druge v gostujočem taboru – le eno črno piko: preveč golov v svoji mreži: »Pred sezono smo se dogovorili, da ne bomo prejemali golov, da bo naša igra čvrsta, tokrat je bilo žal drugače.«

Večer čustev in spominov

A obiskovalci iz Slovenije, zlasti z njenega severovzhoda, tokrat niso zamerili visokega poraza Milaničevemu moštvu. V ospredju je bila predvsem zabava, užitek ob morski obali na polnih tribunah ob ognjemetu in občudovanje pripadnosti domačega občinstva nogometu ter spoštovanja tradicije. Tudi solzne oči nekaterih obiskovalcev so razkrivale izjemna čustva. Bodisi ko so se ob spominski plošči za navijače, ki so izgubili življenje v domovinski vojni, spominjali prijateljev bodisi ko je na igrišče stopil Milan Radović, strelec gola odločitve v finalu jugoslovanskega pokala 1978, ko je Rijeka osvojila prvo lovoriko v svoji zgodovini. Nato pa je pod slovito skalo sanjala še o naslovu najboljše v državi. Čakala je skoraj štiri desetletja, sanje pa so se ji uresničile na novi Rujevici. Kamor se zdaj vrača v realnost svojega vsakdana po tej veličastni sobotni noči.