Nekdo drug si je bolj zaslužil Milaničevo zaupanje

Prenovljeni strokovni štab v Ljudskem vrtu je že zavihal rokave, nogometaši pa so se vrnili v kolikor toliko ustaljeni ritem. Kaj svežega ali novega je prinesel novi trener Sergej Jakirović, še nekaj časa ne bo mogoče videti, stare sile, med katerimi je tudi vijolični Ljubljančan Blaž Vrhovec, pa so pred novim izzivom: kako prepričati trenerja, da so vredni njegovega zaupanja.

»Ni še tisto, kar si nogometaši najbolj želimo, toda že posamični trening mi je v primerjavi s hišnim rajski. Ti so mi že šli vrh glave in mi jemali voljo,« je z vidnim zadovoljstvom vrnitev k delovnem ritmu v Ljudskem vrtu povedal Vrhovec iz ljubljanskega naselja Vrhovci, ki je sicer v novo leto vstopil z največjim življenjskim darilom. S srčno izbranko Ines, nekdanjo rokometašico Krima, sta decembra lani dobila hčerko Zalo, zaradi česar se je tudi njegov dnevni ritem pošteno spremenil.

Veliko se je spremenilo – na bolje

»Nimam podočnjakov, ne zbujam se utrujen, ker me pusti spati. To je najpomembnejše, drugo opravi mami, z veseljem pa opravljam dolžnosti kot sveži očka. Seveda se je veliko spremenilo – na bolje,« ne skriva, da se odlično znajde v novi vlogi. V kakšni se bo pri novem trenerju, še ne ve, vendar upa, da bo popravil status, ki ga je v drugem delu sezone pred prekinitvijo izgubil pri Darku Milaniču.





»S trenerjem sva se pogovarjala, a v podrobnosti nisva šla. To je bil spoznavni in splošni pogovor, po katerem je vse tako, kot mora biti. Vsak posameznik si mora svoj status prislužiti na igrišču. V nogometu se vse hitro obrača, enkrat si glavni in nepogrešljiv, drugič si moraš povrniti trenerjevo zaupanje. To se ne bo spremenilo. Zato tudi nisem bil preveč jezen, ker me je Milanič spomladi posadil na rezervno klop. Ocenil je pač, da si je nekdo drug bolj zaslužil njegovo zaupanje, ker je bil boljši. Moj odgovor je lahko le tak, da na treningih pokažem še več,« zrelo razmišlja eden od najbolj hvaležnih in najboljših zadnjih zveznih igralcev v 1. SNL, ki potrjuje, da je prišel v najboljša leta, ko lahko z znanjem in izkušnjami največ pripomore k mariborskemu zasuku.



»Trenerjev nagovor ob predstavitvi je bil jasen. Poudaril je, da je Maribor prvak in da mora biti vselej v boju za prvaka. Da želi negovati aktivno igro, dvigniti na višjo raven reakcijo po izgubljeni žogi, popraviti tisto, kar ni bilo dobro. Zaostanek je velik, a je v enajstih tekmah nadomestljiv. Če bomo povezali štiri, pet zmag, bomo že bližje Olimpiji. Enkrat smo že bili v podobnem položaju, ujeli smo jo, a smo v medsebojnem dvoboju nespametno zapravili naslov. Toda vsi smo se znašli v vlogi, ki je nismo vajeni in še tavamo,« je spomnil na razburljiv finiš sezone 2017/18 in opozoril, da sta predvsem Celje in Mura nevarna izzivalca, manj Aluminij. »Vseh prvih pet ima še vedno možnost biti prvak,« je bil bolj natančen.

Brez dvobojev in brez žoge v igri ne gre

Ob vrnitvi v delovni ritem so se igralci in drugi klubski uslužbenci soočili z dejstvom, da ne srečujejo več dvojca, ki je v Mladinski ulici pisal čudovita poglavja, Milaniča in Zlatka Zahovića. Od starega strokovnega štaba sta ostala pomočnik Saša Gajser in trener vratarjev Mitja Pirih.





»Sprva je bil občutek res nenavaden, toda sprememb se hitro navadiš. Prej ko se jih bomo, bolje bo za vse. Res pa je, da še ne moremo veliko spremeniti. Treningov brez dvobojev in brez žoge v igri se ne da nadomestiti, četudi vadiš kot nor in znoj teče od tebe v litrih. Skupinski treningi zahtevajo drugačno dinamiko in tudi gibe, ki jih s posamičnimi ni mogoče utrjevati. Taktično brušenje ima svoje posebnosti in zanje je treba imeti na voljo več časa,« je kratko in jedrnato pojasnil, kako odločilnega pomena je moštveni del treningov, Vrhovec, ki rojstne Ljubljane, »ker ni bilo priložnosti«, ni videl od začetka epidemije koronavirusa in je eden od tistih, ki zagovarja, da samo tekme na igrišču lahko določijo zmagovalce in poražence.

»Vsekakor je bolj pravično in pošteno, če se prvenstvo konča na igrišču, toda prav tako je najpomembnejše upoštevati zdravje nogometašev. Zagovarjam stališče, če je mogoče izpeljati prvenstvo, naj se ga, četudi brez gledalcev. Če ni mogoče zagotavljati varnosti, potem je bolje, da ne igramo. Bo razplet športen ali ne, je vedno vprašljivo, za nazaj se ne bo dalo spremeniti ničesar več,« je razmišljal kot profesionalec in tudi kot običajen državljan, ki bo še najmanj do poletja 2022 član vijoličnih izpod Kalvarije.