V izrazito profesionalnem športu, kjer je poleg bitk za lovorike nadvse pomemben tudi lov za denarnim izkupičkom, je izbira trenerja bržkone pomembnejša kot selekcija igralcev. Izbira profila prvega moža in najodgovornejšega za uspeh bodisi posameznika bodisi ekipe je praviloma v domeni športnega direktorja ali predsednika, redkokdaj pa nekakšnega vodstvenega odbora, v katerem dvigujejo palec gor ali dol tudi športni analfabeti, sicer eksperti na številnih drugih področjih, od financ do trženja, organizacije, medicine, politike ...
Dileme so hude in so povezane s profili trenerjev. Med njimi so trdi in mehkejši diktatorji, vzgojitelji ali osvajalci lovorik, zmagovalci ali poraženci, praktiki ali teoretiki ... Paleta je pestra in izbira primernega kandidata je vsekakor zahtevna naloga, pravzaprav prezahtevna, da bi jo prepuščali navdušencem.
Po novem in prehitrem slovesu francoskega prvaka Paris St. Germaina od lige prvakov preprosto ne morem mimo velikega poraženca
Thomasa Tuchela. Nemec na pariški klopi je po odlični taktični pripravi in izvedbi moštva na prvi tekmi na Old Traffordu na drugi tekmi povsem pogorel in se ujel v zanko tekmeca
Oleja Gunnarja Solskjærja. Res je, da je med uspehom in polomom včasih le zelo tanka meja, da je odvisna tudi od položaja zvezd v ozvezdju, ampak vsaka argumentirana razprava o razlogih za neuspeh je nesmiselna, če je bila že začetna izbira strategije napačna.
Izbira primernega trenerja je zahtevna naloga, prezahtevna, da bi jo prepuščali navdušencem.
Pariška nesreča v lovu za zmagoslavje v ligi prvakov je povezana z nesrečnim trenerjem oziroma njegovim neustreznim profilom. Vse drugo francoski prvak ima, tudi igralsko kakovost za osvojitev najbolj čislanega pokala, če se vse poklopi, kar se najboljšim mora. Različno razumevanje nogometa ter pravočasnega in pravilnega ukrepanja – sposobnost hipnega zaznavanja realnosti – med Tuchelom in Solskjærjem že dolgo ni bilo tako očitno kot v povratnem dvoboju, v katerem je slabši premagal boljšega. Toda ne kaže spregledati bistva: Tuchel je trener brez velikih igralskih izkušenj, Solskjær jih je izkusil na vseh ravneh. Izkusil jih je tudi kot trener s srečno-nesrečnimi poglavji, da ne bi kdo pomisli, da je priletel kot meteor na Unitedov stolček.
Na Parku princev je praktik premagal teoretika. Kar ne pomeni, da teoretiki ne morejo premagati praktikov, toda še ena učna ura za pariškega navdušenca, predsednika kluba
Nasserja Al-Khelaifija, je bila sporočilna. Edini zmagovalec lige prvakov s predznakom teoretik je bil
Jose Mourinho. Vsi drugi ali velika večina med njimi so bili vrhunski nogometaši.
Da ne bi bil deležen očitkov o pametovanju pametnejšim in bolj usposobljenim, se bom usmeril še na domačo sceno in škodo, ki jo lahko povzroči neustrezna izbira. Po neuspešnih sanacijah na parketu je skupina voljnih pokroviteljev le izbrala praktika s slovesom
Jureta Zdovca. Čeprav košarka v primerjavi z nogometom veliko bolj omogoča zmagovanje teoretikom. Pri nogometnem Mariboru, na primer, športnemu direktorju
Zlatku Zahoviću niti na misel ne pride (Hrvat
Ante Čačić je bil kratkotrajna izjema), da bi izbral trenerja brez vidnejših igralskih izkušenj.
Zahovićev (in še čigav) izbranec na klopi PSG v sredo ne bi izgubil tekme.
Komentarji