Na potezi Oblak, Iličić, Verbič in Šporar

V teh dneh se v nogometni družini spominjajo dveh prelomnic. Slovenija bo prvič po oktobru 2016 igrala v istem mesecu dve tekmi na svojem štadionu. Marsikdo bi pri priči podpisal tedanji izkupiček izbrane vrste selektorja Srečka Katanca, ki je najprej premagala Slovaško (1:0) in nato nadigrala favorizirano Anglijo (0:0), ko je imel najsvetlejši večer svoje kariere tedanji vratar Manchester Cityja Joe Hart. In drugič, v ponedeljek bo minilo natančno deset let od epsko pomembne zmage tedanje Kekove reprezentance prav nad Poljsko.

Kek predramil celoten nogometni milje

Težko je napovedati razplet kvalifikacij, saj bodo igrali oktobra in novembra še štiri tekme v boju za euro 2020, toda optimalen scenarij bi bil morda vreden evropskega prvenstva, kdo ve. Če ne drugega, je uspelo Matjažu Keku veliko pred spektaklom v Stožicah predramiti celoten nogometni milje. Prav vsak bi rad pristavil svoj del v uspešen mozaik. Predsednik NZS Radenko Mijatović je v ponedeljek čakal uro in pol, da je lahko segel v roke selektorju in reprezentantom in jim namenil spodbudne besede, v torek je to ponovil še generalni sekretar Martin Koželj, Kek je vnovič angažiral tudi nekdanjega sodelavca Milana Miklaviča, ki spremlja treninge z razdalje in išče podrobnosti, ki jih morda ne bi zaznal Kek. Slednji obiskuje osnovne šole kot v 70. letih prejšnjega stoletja, Slovence vabi na tekmi s Poljsko in z Izraelom z obcestnih jumbo plakatov, česar gotovo ne bi počel v mandatu 2007–2011 ...



Ob tem njegovi aduti spremljajo najmlajše na poti v šolo. V seštevku gre torej za veliko več kot zgolj nogomet, vse je podrejeno ustvarjanju pozitivnega razpoloženja pred tekmo s Poljsko. Kek seveda dobro ve, da pozitivno vzdušje gradijo in rušijo le rezultati, in ne vice-versa, kot tudi ve, da niti najboljši mlinar ne more zmleti pšenice v koruzno moko. Zato prilagaja udarno enajsterico in bojni načrt arzenalu, ki ga ima na voljo.

Odgovornost morajo prevzeti reprezentanti

To je nemara ključno. Številni igralci bodo drevi igrali pod vodstvom četrtega selektorja. Ne prvega, ali drugega, pač pa četrtega oziroma celo petega, če bi šteli zraven tudi dve tekmi Igorja Benedejčiča. Najprej je bil domnevno nesposoben Slaviša Stojanović, nato menda ni ugajal javnosti niti Srečko Katanec, hitro je zapustil jato tudi Tomaž Kavčič. Kdo ve, kakšen amater bi postal Matjaž Kek, če bi Slovenija v septembrski akciji iztržila manj kot tri točke …



Na potezi so torej igralci, ki morajo naposled prevzeti pričakovano odgovornost in upravičiti visoko zaupanje navijačev. Prav je, da se »borijo« in »dajo od sebe vse«, toda to je treba početi na igrišču, ne na instagramu. Fantje namreč premorejo v nogah dovolj kakovosti tudi za poljski skalp, toda o tem morajo biti prepričani tudi v glavah, ne le v izjavah za javnost. Kdo ve, kdaj bo sledila lepša priložnost za zgodovinsko zmago kot drevi, ko prihaja v goste strahovito močna slovanska ekipa. In kdo ve, kdaj bodo Stožice naslednjič pokale po šivih.

Jan, Josip, Benjamin, Andraž in soigralci, priložnost za epski večer pred 15.000 vašimi privrženci, ki bi razprodal tudi ponedeljkovo tekmo z Izraelom, velja zgrabiti z obema rokama.