Na koncu zmagala nemška zanesljivost

Ljubljana – Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je prišel v Berlin ravno v času, ko sta se Nemčija in Turčija pomerili v boju za prireditev največjega nogometnega dogodka leta 2024 – evropskega prvenstva. Tokrat je bil gost razočaran. Delegati­ pri Evropski nogometni zvezi so ­izbrali nemško kandidaturo in nemški nogometni navdušenci so dobili še en razlog za veselje.

Včeraj smo v Delu pisali o izbiri med nemško zanesljivostjo in turško strastjo, prav ti dve značilnosti obeh držav sta bili poudarjeni tudi v sklepnih predstavitvenih filmih obeh kandidatur, preden je na oder prostorne konferenčne dvorane v Nyonu ob Ženevskem jezeru, kjer domuje evropska krovna nogometna zveza, stopil Slovenec Aleksander Čeferin, predsednik omenjene organizacije, da bi slovesno razglasil zmagovalca. V všečnem nemškem filmskem zapisu je bilo videti, kako bogata je nogometna zgodovina štirikratnih svetovnih prvakov in trikratnih evropskih, kako hitri in točni so vlaki, ki drvijo med Münchnom, Hamburgom, Berlinom in Stuttgartom, kako je vse urejeno po načrtih, a obenem dostopno in privlačno za vsakogar. A takšna je pač Nemčija. Navzven resnobna in začrtana po strogih pravilih vsakdana, pogosto pa tudi razposajena in sproščena. Tako je prav v teh dneh na Oktoberfestu v Münchnu, tako bo pozimi v času pustnih norčij po ulicah Kölna in Mainza. In tako je bilo v tisti »nogometni pravljici«, na katero je Nemčija še danes ponosna in jo je vedno znova omenjala med kandidaturo: svetovno nogometno prvenstvo leta 2006 je bilo izjemen praznik športa, druženja, sklepanja novih in obujanja starih prijateljstev. Zakaj ne bi bilo tako tudi na evropskem prvenstvu leta 2024?

Turki četrtič poraženi

Tako so navzoči Nemci tudi včeraj razmišljali v zadnjih minutah pred objavo prireditelja v Nyonu, kjer je Turčija stavila na drugačne karte. Velikega nogometnega tekmovanja še ni gostila, to je bila že njena četrta kandidatura za evropsko prvenstvo, pa ji je tako kot za turnirje v letih 2006, 2012 in 2016 vnovič spodletelo. Nogometni Evropi je tudi v tem zadnjem filmu poskusila predstaviti svojo strast, vzneseno spremljanje najbolj priljubljene igre vseh rodov. Nekaj let stari otroci so strmeli v junake v rdeče-rumenih dresih Galatasaraya, upokojenski par je ponosno nosil črno-belo opravo Bešiktaša, mladeniči so se z vrstnicami smejali v rumeno-modrih majicah Fenerbahčeja. Ni si težko predstavljati, kako ognjevito bi spremljali svojo reprezentanco v nacionalni rdeče-beli barvi. Kajpak bi tudi Erdoğan občutil velik ponos, moč, Turčijo bi znova predstavil svetu kot veliko državo, zdaj tudi izjemnih športnih razsežnosti.

Toda prvenstvo bo v Nemčiji! Tako je odločilo glasovanje, na katerem je 12 članov izvršnega odbora evropske zveze glasovalo za nemško kandidaturo, štirje so bili za Turčijo, in tako Čeferinu ni bilo treba igrati vloge razsodnika. Če bi bil izid 8 : 8, bi prireditelja izbral prav 50-letni Grosupeljčan, zdaj nekaj več kot dve leti prvi človek najvplivnejše športne organizacije na stari celini. »Iskrene čestitke ob uspešni kandidaturi. Veselimo se napetih tekem na evropskem prvenstvu 2024 in obiska navijačev iz Evrope,« se je takoj po razpletu izbora oglasila Angela Merkel. Povsod po Nemčiji, zlasti v nogometnih krogih, je bilo veselo. Seveda bodo prišli na svoj račun tudi poraženci tega boja, saj v Nemčiji biva poldrugi milijon Turkov, kar je največ med državljani tujih korenin, tako da o podpori reprezentanci dežele z južnega evropsko-azijskega stičišča ni dvoma. A seveda bi bili nogometni zanesenjaki po Turčiji navdušeni, če bi lahko priredili tako velik dogodek. Besede nemškega selektorja Jogija Löwa, ki jim je včeraj kot nekdanji trener Fenerbahčeja in Adanaspora spregovoril kar v turščini, češ da bi si tudi oni zaslužili ta euro, so jim bile v slabo tolažbo.