Mura vložila kandidaturo za naslov prvaka

Pet tisoč duš v Fazaneriji ni želelo zapustiti stadiona po zadnjem žvižgu slabega glavnega sodnika Damirja Skomine. S stoječimi ovacijami so nagrajevali črno-belo »gručo« nogometašev s trenerjem Antejem Šimundžo na čelu za veličastno predstavo, ki nikogar ni pustila ravnodušnega. Do tal potolčena Olimpija se je bržčas še včeraj opotekala in se spraševala, kaj za božjo voljo se ji je zgodilo v drugem polčasu.

Sobočani so v prvem polčasu trpeli, a zdržali, v drugem pa z »direkti« neusmiljeno udarjali in prebijali ljubljanski obrambni gard. Po treh golih je bil že tako spuščen, da ne bi bilo prav nič presenetljivega, če bi povzročili še večje otekline. Trije goli v sanjskih drugih 45 minutah, taktično-tehnična izvedba par excellence, ognjemet in norija na tribunah so bili vrhunec čudežne nedelje, po kateri je v ospredju naslednje vprašanje: lahko Mura postane prvak?

Šimundža prihaja v najboljša leta

Glavni tvorec črno-bele nogometne renesanse Šimundža ob izpostavljanju Mure v vlogo resne kandidatinje za osvojitev šampionske zvezdice samo odmahuje z roko. Vijolična legenda se – razumljivo – otepa te vloge; raje se pač osredotoča na sedanjost in naslednjo tekmo. »Osvojili smo tri točke in nič več. So prestižne in motivacijske za še trše delo,« je v maniri skromnega »delovodje« povedal 48-letni Mariborčan, ki prihaja v najboljša trenerska leta. Po tem, kako »vedri in oblači« pri Muri, kako premišljeno in s filigransko natančnostjo je pripravil »ubijalski« načrt za ljubljanski mrk, je nemara že na vrhuncu trenerske kariere. Oziroma ga po krajšem ustvarjalnem odmoru po odhodu z mariborske klopi, na kateri je premikal mejnike, podaljšuje.

Olimpija živi z danes na jutri

Olimpija in Maribor imata resnega tekmeca, četudi še ne enakovrednega. Tudi – zdaj še učinkovit povrhu – Aluminij, ki je še vedno najprijetnejše odkritje sezone, kaže zobe, toda Mura je realno edina, ki lahko konča mariborsko-ljubljansko vladavino. Vrednost njenih delnic je sicer še nižja od nekoliko nihajočih mariborskih, najbrž pa višje od špekulativnih ljubljanskih. Rutina zmagovanja in osvajanja naslovov je najmočnejše orožje Maribora, ki je hkrati tudi ujetnik lastnih uspehov. Njegova ustvarjalnost in zagnanost sta na najnižji točki v tem desetletju. Širok igralski kader, v katerem so najšibkejši člen tujci, pa je še vedno dovolj kakovosten, da ligaški maraton zaključi kot prvi. Olimpija živi z danes na jutri, težko je napovedati, kdo od igralcev bo spomladi še ostal. A ima z všečno igralno filozofijo, ki omogoča spektakularne tekme, privlačno usmeritev. A z napako: njena moč so (ne)plačani tujci, ki jo na fronti hitro ucvrejo, ko je treba krvaveti, kot bi morali v Fazaneriji.

Mura zaradi slovenskosti že prvak

Največja soboška dodana vrednost so domači, v klubu vzgojeni fantje. Brez neutrudljivega borca Maroše, ki zabija pomembne in čudežne gole, tehnično najbolj podkovanega Nina Kouterja, obrambnih stebrov Matica Maruške, Žige Kousa, hvaležnega in nič več le rezervista Klemna Pucka, poškodovanega kapetana Alena Kozarja, velikega upa Kaija Cipota tudi Šimundža ne bi imel tako čudežnih rok. Mura je zaradi svoje slovenskosti že prvak. Šimundževa odgovornost je, da skrbno izbira prišleke iz Sloveniji in tujine. Za zdaj mu uspeva, ima pa veliko rezerve, pri čemer je treba biti pazljiv, da ne bo porušil zdajšnjega odlično delujočega ravnovesja, ki ga vzdržujejo vendarle domači fantje. Medžimurci (Luka Bobičanec), ki so le Prekmurci z druge strani Mure, ne sodijo mednje.