Milano 2001: Večer spodrsljajev Zlatka Zahovića

V 66. minuti je Hector Cuper potegnil še zadnjega aduta. Valenciin strateg je za moža zasuka izbral Zlatka Zahovića. Na štadionu Giuseppe Meazza je stotnija slovenskih prič drame na nogometni »Scali« naposled dočakala veliki trenutek in si kajpak obetala sanjski zasuk: z našim prvim zvezdnikom v glavni vlogi.

Le dobro uro kasneje se je vse porušilo. Zahovič je imel res glavno vlogo, a tragično, postal je veliki osmoljenec več kot dveurne srhljivke: tri imenitne priložnosti, hkrati tudi edine španskega moštva, je Cuperjev joker zgrešil, piko na i pa pristavil še pri streljanju enajstmetrovk. Bayernov vratar Oliver Kahn je ubranil njegov strel z bele točke, s čimer je Bavarce spet vrnil med žive, obenem pa napovedal »potop« Valencie.



Ob 23.32, po 120 minutah taktične in na trenutke živčne bitke ter streljanju enajstmetrovk se je na današnji dan pred devetnajstimi leti v Milanu razpletel eden od najbolj žalostnih večerov slovenskega zvezdnika in Valencie. Mariborčan je bil eden od tragičnih junakov, Valencia je še drugič zapored izgubila finale lige prvakov. Po Realovi zaušnici leto prej v Parizu s 3:0 je bila Bayernova veliko bolj boleča.

Bog poplačal, kar je Bayern zapravil v Barceloni

Bog je bil tisti večer Bavarec. »Oh, ljubi bog, hvala ti,« je pred sedmo silo izdahnil brazilski zvezdnik pri Bayernu Giovane Elber.



»Vse nam je poplačal, kar smo zapravili v Barceloni,« je dodal in spomnil na boleč poraz proti Manchester Unitedu na Camp Nou dve leti prej.

Kahn je pri loteriji strelov z bele točke ubranil še strela Amadea Carbonija in Mauricia Pellegrina ter – po 25 letih čakanja in treh finalnih porazih – Bayernu zagotovil še četrto elitno evropsko lovoriko. Od skupno petih.

Zahović: dobro izvedel strel

Kaj bi bilo, če bi bilo. Igra besed tisti večer najbrž ni dala miru le Zahoviću. »Žal mi je predvsem prve priložnosti. Vsi branilci, vključno s Kahnom, so bili že premagani, a žoga se mi je nesrečno odbila v povsem drugo smer. Preprosto tokrat nisem imel sreče,« je v mešanem prostoru tedaj edinemu poročevalcu iz Ljubljane povedal Zahovič, o enajstmetrovki pa: »To je loterija. Imel pa sem občutek, da se mi zares lahko zgodi najbolj nesrečen zaključek. Ne spominjam se, kdaj sem nazadnje zgrešil strel z bele točke. Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričan, da sem dobro izvedel strel, ampak ga je Kahn izjemno ubranil.«

Taktična kultura trčila ob bavarski stroj

Kljub nazivu osmoljenca so bile tolažbe in mnenja španskih novinarjev, da je z Zahovićevim vstopom na igrišče postala Valencia konkretnejša in nevarnejša, slaba uteha za našega virtuoza. Po tekmi je izrekel za njegovo prihodnost bogokletne besede.

»Naš problem je igra. Proti tako kakovostnim moštvom pač ni moč računati samo na srčnost in srečo. Bayern je vendarle velik klub s sijajnimi posamezniki,« je dejal umetnik, pozneje športni direktor Maribora in ključni arhitekt mariborske taktične kulture, ki je bolj kot na igriva moštva, spominjala na duhomoren, a učinkovit stroj.

Tudi v mariborski igri je manjkalo več spektakularnosti, tako kot jo je v Cuperjevi Valencii.

Poraz in tudi finalni strelski spodrsljaji so Zahoviču zapečatili prihodnost pri Valencii. Odhod je bil po vsega eni sezoni in brez prve evropske šampionske klubske zvezdice za slovenski nogomet tako rekoč neizbežen. Zahović se je poleti vrnil na Portugalsko, toda ne k Portu, kjer je zaslovel, temveč k največji Benfici iz Lizbone.