V nadaljevanju preberite:

Tretji najuspešnejši klub v državi se je že drugič bliskovito vrnil po izpadu, toda vse kaže, da se njegov položaj ni bistveno spremenil. Kot mi pravijo poznavalci tamkajšnjega nogometnega zakulisja, denarna kondicija kluba oziroma goriškega nogometa ni kaj prida boljša, kot je bila, ko je klub klavrno zdrsnil prvič in drugič. Zdaj je vodstvena ekipa s predsednikom Harijem Arčonom, ki ima že vrsto let morda več sovražnikov kot podpornikov, pridobila le nekaj več izkušenj s tem, kako ustvarjati in živeti v pomanjkanju in ne blaginji. Kaj naj si mislim o prihodnosti države, ki jo v boljši in lepši jutri vodita všečna moža iz Goriške, ki v minulem desetletju gospodarsko ni pisala zgodbe o uspehu in kjer je šel resen nogomet k vragu? Obeti niso dobri – za goriški nogomet. Upam, da ne, ob upoštevanju moči in vpliva, tudi za državo.