Ko so igralci vrednejši od kluba

Ali je nogometna Olimpija vredna sedem milijonov evrov, kolikor je Milan Mandarić nastavil ceno? Vrednost je v Olimpijini prevzemni sagi ena največjih ugank, na katero skoraj ni mogoče natančno odgovoriti.

Klasična tržna floskula, po kateri je vsaka stvar vredna toliko, kolikor zanjo plačaš, je še vedno najbolj verodostojna. Tudi Olimpijina vrednost bo tolikšna, kolikor bo zanjo iztržil Mandarić. Ker je prodajalec, ki se odreka svoji »lastnini« zaradi tega, ker se je upehal in potrebuje počitek ali mirno upokojitev, je izhodiščna vred­nost drugačna, kot če bi prodajal v stiski.

Nekoč je veljalo, da so največja vrednost kluba igralci. Kaj pravijo številke? Real Madrid je nogometni klub z največjo tržno vrednostjo po oceni vodilnega finančnega magazina Forbes. Vreden je 3,8 milijarde evrov, za njim je Barcelona s 3,6 milijarde evrov, tretji je Manchester United s 3,41 milijarde evrov. Razmerja med vrednostjo igralcev in celotnega kluba se močno razlikujejo.



Moštvi španskih velikanov je Transfermarkt ocenil na enako vrednost, po 1,07 milijarde evrov. Kar pomeni, da je razmerje med vrednostjo moštva in kluba približno 1:3,6. Po tem merilu je Manchester United uspešnejši, z manjšo vrednostjo igralcev je ustvaril višjo vrednost kluba, saj je razmerje približno 1:4,5. Moštvo je namreč ovrednoteno na 750 milijonov evrov.

Med najbogatejšimi klubi prej omenjeni tezi, da so igralci največja vrednost kluba, najbolj pritrjuje francoski Paris St. Germain. Kylian Mbappe, Neymar, najdražja igralca na svetu (skupaj sta stala 410 milijonov evrov), in drugi so vredni milijardo evrov, celoten klub le 1,1 milijarde. Kluba z najvišjo vrednostjo igralskega kadra sta Manchester City z 1,3 milijarde evrov in Liverpool z 1,2 milijarde. Cityjeva skupna vrednost je 2,4 milijarde evrov, Liverpoolova 1,9 milijarde. Med klubi, kjer je »institucija« izrazito vrednejša kot moštvo, je tudi Bayern. Njegovo razmerje je 890 milijonov : 2,7 milijarde evrov.



Zanimivo je, da sta Real in Barca v svojem organizacijskem ustroju bolj podobna Olimpiji kot velikim evropskim tekmecem z delniškim ali lastniškim ustrojem zaprtega tipa. Sta društvi, ki ju vodi in upravlja izvoljeni predsednik s svojim štabom, za katerega je biti na čelu takšnih odličnežev predvsem največji prestiž in izjemna čast. Ves izkupiček od poslovanja se vrača v klub (društvo), medtem ko se pri Olimpiji deli glede na dogovor med ŠD in upravljavcem, ki ima 76-odstotno upravljalsko pravico, a je tudi edini plačnik.

Vrednost Olimpijinih igralcev po Transfermarktu je 10,35 milijona evrov. Vijolični imajo celo za dva milijona višjo vred­nost. Toda bodimo iskreni, Olimpijini so na trgu vredni več. Mandarić svoj vodstveni položaj prodaja pod ceno. Ampak vrednost igralcev šteje le pri kreditodajalcu, ki se zavaruje z igralci. Nemških prevzemnikov zato, domnevam, ne skrbi plačilo sedmih milijonov evrov, pač pa stroški, ki jih nasledijo. Olimpijini so tudi po krepkem klestenju nekje v meji Mandarićevih zahtev. Še lani so bili za malenkost pod 10 milijoni evrov.

Račun se ne izide. Razen kratkoročno, kar pomeni, da bi spretni menedžerji, ki so v ozadju prevzema, lahko najboljše igralce do poletja prodali za milijonske zneske. Denarja bi bilo dovolj za poravnavo dolga in tudi dobiček, premalo za resnejše in smelejše projekte. Sledilo bi životarjenje.