Ko se ne ve več, kdaj je dobra ali slaba igra

Minuli četrtek v Stožicah mi je – bolj kot pet žog v mreži nogometašev iz Severne Irske, med katerimi so nekateri dajali videz fantov, ki jim ale steče po grlu pogosteje, kot tehnično dovršeno ustavljajo žoge – najbolj v spominu ostal trenutek, ko so ljubljanski navijači, nezadovoljni z igro zeleno-belih, začeli vzklikati Igor Bišćan, Igor Bišćan ... Le nekaj minut pozneje se je začela tresti mreža gostov, Kingsley Boateng in Matic Črnic sta si lahko delno povrnila samozavest, potem ko sta bila tako rekoč dobro leto nogometna eksota: prvi na stranskem tiru pri Bišćanu, drugi nekonkurenčen pri svojem someščanu in celo mariborskem sosedu Matjažu Keku na Reki. Razpoloženje navijačev se je v trenutku zasukalo. Slišati je bilo samo še Olimpija, Olimpija, Olimpija ...

Kaj so vzklikali navijači, je dobro slišal tudi beograjski Pep Guardiola na ljubljanski klopi Ilija Stolica, ki je po tekmi dal vedeti, da mu ni bilo vseeno, da je v globoki senci Zagrebčana. V svojem pravljičarskem monologu je polaskal navijačem, da bi jim nekako le zlezel pod kožo. Ne vem, morda jim celo bo, toda klavrnega začetnega vtisa o tem, da je šarlatan, še zlepa ne bo mogel spremeniti.

Morda sem res preveč kritičen in nesramen do izbranca predsednika NK Olimpija Milana Mandarića, ampak po več kot četrt stoletja spremljanja in poznavanja SNL ter migracij in razmišljanj trenerjev iz nekdanje skupne države imam povsem mirno vest. Po vrnitvi Olimpije med najboljše, od leta 2009, so iz Beograda prišli trije trenerji: prvi je bil »čiča« Milorad Kosanović, starejša različica Stolice, drugi pa Marko Nikolić, zdajšnji trener madžarskega prvaka Videotona. O njem imam res dobro mnenje, ni govoril veliko in ni želel biti všečen, marveč je natančno vedel, kakšno naj bi bilo njegovo poslanstvo.

Da se vrnem k navijačem. V Stožicah so trije razredi. Prvega tvori navijaška skupina Green Dragons, drugega, novejšega, zastopajo bolj ali manj navdušenci nad nogometom kot fenomenom, tretji živijo od spominov iz bivše skupne države in so stari, dobri, včasih tudi koristni nergači. Brez enih, drugih ali tretjih si pravega nogometnega vzdušja sicer ni mogoče zamisliti. Kar me že zadnjih nekaj let najbolj moti, pa je vpliv navijačev. Zmaji so svoj ugled zapravili v začetnem bratenju s predsednikom, kar jih zdaj tepe po glavi (in Mandarića tudi), veterani ga že dolgo nimajo, tretji so, kot da jih ni. Pridejo, pogledajo in odidejo, brez čustev.

V vsej tej navijaški zmešnjavi je najbolj tragično, da najglasnejši in najmočnejši v svoji klubski zaslepljenosti ne znajo več ločiti med dobrimi in slabimi igralci, med dobrimi in slabimi igrami. Niso edini, to se vse bolj dogaja tudi tistim, ki dejansko živijo od nogometa. Navijačev kot resnih oblikovalcev mnenja in posledično tudi odločitev selektorjev o tem, kakšna bo podoba moštva na igrišču, skoraj ni več. Obstaja le neslišna in neaktivna manjšina. Če bi bili, bi Mandarić vsakokrat, kadar je izbiral trenerja, najprej raje dvakrat, trikrat trezno premislil, preden bi se odločil. V Olimpijo ne bi prihajali igralski diletanti in trenerji kruhoborci. Ne bi se dogajali paradoksi, kakršen je bil prav Olimpijin. Da se predsednik, na primer, spravi nad rezultatsko uspešnega trenerja, čigar neprivlačna igralna filozofija odstopa od njegove. Ker navijačem je bilo prav vseeno, na kakšen način se zmaguje in s kom, samo da se. Tega filma ni mogoče videti v Madridu, Barceloni, Milanu, na Dunaju, v Zagrebu ali Beogradu. Tam so navijači hitrejši, njihova ocena je sveta in se jo spoštuje. Narekuje predsednikove, klubske poteze!