Kekovi 2010 so še predaleč za Kekove 2024

Norveška s prepričljivo zmago in Avstrija s premočno igro sta me zvabili v past. Toliko različnih ocen o tem, kaj sploh zmore nogometna reprezentanca, ki je bila pred petimi meseci na evropskem prvenstvu neprebojna trdnjava, še nisem slišal. »Kaj misliš ti?« je bilo osnovno vprašanje, na katero, če povem po pravici, še nimam ustreznega odgovora. Lahko pa pritrdim tistim, ki pravijo, da je ne gre preveč kritizirati, ker si potencial in raznolikost profilov nogometašev tako nasprotujeta, da bi selektor Matjaž Kek za izkupiček, ki ga je imela reprezentanca letos, zelo težko sestavil kaj boljšega.

Zmeraj je lahko bolje in zmeraj obstaja tudi drugačna pot. To je tudi edino, s čimer lahko izzovem selektorja, ki je v nehvaležnem položaju: navijači zahtevajo najmanj enakovredno bitko za mundial, strokovna javnost je rahlo razdeljena, del je podpira Kekovo, pri tem bom kar oster, dekadentno obrambno igro – da ne bo pomote, če je optimalno izpeljana, je prav tako lahko spektakularna –, del pričakuje igralni zasuk, vsaj vrnitev ali približek reprezentancam, ki negujejo igro.

Slovenska nogometna reprezentanca je bila nekoč pod Kekom že zelo blizu optimalnemu slovenskemu idealu – všečnosti igre, ki so ji ploskali tudi tuji strokovnjaki, in rezultatu. Oboje je imela in bila je tik pred tem, da bi lahko postala del svetovne elite, ki si lahko privošči igralno razkošje: da slabše premaguje z avtoriteto in znanjem, boljšim pa se postavi po robu z znanjem in taktično pretkanostjo. To je bila reprezentanca, ki je igrala na mundialu v Južni Afriki in nato pogorela v kvalifikacijah za EP 2012. Prav ta neuspeh rodu, ki si je lahko privoščil igro in podrejeno zvitost, je letvica, ki jo lovi zdajšnji rod, znova s Kekom.

Toda ali jo sploh lahko doseže? Med obema reprezentancama, kar zadeva starost, zrelost in izkušnje, ni velike razlike, med talentom in potencialom pa je velika. Benjamin Šeško z dodatkom Andraža Šporarja, Žana Vipotnika in Žana Celarja še ne dosega ravni Milivoja Novakovića, Zlatka Dedića in Zlatana Ljubijankića, za igralca podobnega tipa, kot je bil Valter Birsa, bi dal Kek vse, kot tudi za dirigenta v zvezni vrsti Roberta Korena. Samir Handanović v vratih je bil morda še pomembnejši od Jana Oblaka, čvrstost in kompaktnost obrambe z Boštjanom Cesarjem in predvsem sposobnost premika naprej z manj strahu so tudi še nedosegljiv ideal za prvega poveljnika Jako Bijola.

»Afričani«, po moji oceni najbolj nadarjen reprezentančni rod v zgodovini samostojne Slovenije, potenciala niso nadgradili še z uvrstitvijo na EP in morda celo SP 2014, kjer bi dosegli vrhunec. In »bananin olupek« ni bila le Estonija.

Pred 14 leti Kek za povezavo dveh velikih tekmovanj ni imel na voljo »prijateljske« lige narodov, ki bi takrat lahko bila v službi kvalifikacij za euro ter s pomočjo katere bi izpeljal selekcijo in še bolj izbrusil in utrdil igro. Zdaj jo je imel. In iz tega zornega kota lahko ocenim izkupiček v ligi narodov: rezultatsko je bil v skladu s sposobnostmi, a tehnično in razvojno ni prinesel ničesar. Nagibam se k oceni, da se bo »ziherašu« Keku ponovila zgodba po Afriki. Kako lepo bi bilo, če bi se motil.