Kek zadel v polno tudi z zadnjim dejanjem ob Kvarnerju

Nemogoče bi bilo trditi, da je razhod Matjaža Keka in HNK Rijeka močno presenetljiv. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišlo obdobje, ko Mariborčanu ne bo uspelo sestaviti in uigrati prevetrene ekipe brez adutov, ki so v prestopnih rokih zapuščali barko. To se je zgodilo po petih letih in sedmih mesecih najuspešnejše ere v 72-letni zgodovini kluba.

Ko je Kek 27. februarja 2013 predstavil svojo vizijo na prvi novinarski konferenci tedaj na legendarnem štadionu Kantrida, večina navzočih ni verjela v besede in znanje slovenskega trenerja. Ko je maja 2017 Rečanom priigral zgodovinski prvi naslov hrvaškega prvaka, je večina menila, da bo njegov mandat na Rujevici trajal večno. V obeh primerih je večina seveda živela v zmoti.

Nogomet je resen in zahteven posel, najzahtevnejši je prav v okoljih, ki so usodno odvisna od ustvarjanja in nato prodaje kakovostnih nogometašev. Tako je v Sloveniji, enako na Hrvaškem in v drugih primerljivih državah. Podobno filozofijo je začrtal na Reki prejšnji lastnik Ricardo Volpi, ki je imel na voljo več kapitala kot njegov naslednik Damir Mišković – prej Volpijeva desna roka v poslu v Afriki in nogometu v Evropi –, zato je moral Kek v zadnjih letih dodatno avtomatizirati »proizvodnjo« …
 

Za Keka 80 odstotkov

Po šampionski sezoni 2016/17, ko je Rijeka delovala nepremagljivo in je – simbolično – kot prva na Hrvaškem sklatila z vrha Zdravka Mamića in Dinamo, je sledila prva rezultatska kriza kluba, hujša kot v zadnjem mesecu. Po sobotnem porazu v bližini zagrebškega letališča je Kek nepreklicno odstopil – takoj po tekmi z Gorico je šel pozdravit navijaško skupino Armada, nato v telefonskem pogovoru z Miškovićem sprejel odločitev o koncu (nogometne) zgodbe ob Kvarnerju. Kot zaljubljenec v morje in plovbo tam ni rekel zadnje, nogometno pa bo spodbujal klub zgolj s tribune Rujevice.



Najbolj vneti člani Armade so ga v Veliki Gorici prestregli pred njegovim odhodom v Maribor in ga čustveno opogumljali, naj »ostane, zamenja polovico ekipe in igra z mladimi«, tudi Mišković je na nedeljski izredni konferenci namignil, da bo v prihodnje Kek ostal v klubu kot njegov svetovalec, toda izjava slednjega je bila zgolj manever za miritev javnosti, ki zahteva glave drugih: v anketi Novega lista (N = 17.000) je kar 80 odstotkov vprašanih odgovorilo negativno na vprašanje »Ali mora Matjaž Kek zapustiti klop Rijeke?« …
 

Zrušil več rekordov

Kek je vodil Rijeko rekordnih 2047 dni, jo le nekaj mesecev po prihodu na Kantrido pripeljal v Evropo, nato v zgodovinskem večeru izločil Stuttgart ter klub prvič dotlej zavihtel v evropsko ligo. Velemojster igre na rezultat je tudi v skupinskem delu evropske lige (Lyon, Betis, Guimaraes) vknjižil zgolj dva poraza v šestih tekmah.

Rekord trenerja Istre Igorja Pamića (1645 dni) je zrušil lanskega 9. septembra na svoj 56. rojstni dan, potem ko je z izidom 7:0 zmlel Cibalio. Rijeka je igrala na krilih dvojne krone in tretje uvrstitve v evropsko ligo. Ob letu osorej je njen položaj drugačen, na 5. mestu zaostaja 10 točk za Dinamom, ki deluje obratno: njegov trener Nenad Bjelica je poleti pripeljal deset igralcev po svojem okusu … Rijeka je nazadnje zmagala v 1. HNL daljnega 19. avgusta.



V seštevku je Kek nehote povlekel pravo potezo v zanj idealnem trenutku. Lani je vedel, da se ne spodobi oditi po zgodovinskem slavju – čeprav je imel tedaj najvišjo ceno na trgu –, podobno torej, kot je poleti ravnal hrvaški selektor Zlatko Dalić po zanj sanjskem mundialu v Rusiji. Odšel bo v trenutku, ko njegove delnice kotirajo najvišje v očeh večine od 130.000 Rečanov, ki so v nedeljo preplavili družbena omrežja s sporočili zahvale slovenskemu trenerju. Kek je torej zadel v polno tudi s svojim zadnjim dejanjem ob Kvarnerju, čeprav tega ni načrtoval. Po slovesu doslej najboljšega trenerja Rijeke bi morali ponatisniti tudi knjigo s 589 stranmi Kantrida bijelih snova (2008), saj v njej ni najlepšega poglavja v reški nogometni pravljici …

Kako naprej? Nekdanji slovenski selektor (2007–2011), ki je pred selitvijo v Opatijo vodil tudi arabski klub Al-Ittihad, gotovo ni rekel zadnje; v zadnjem času je namreč zavrnil več resnih izzivov predvsem iz višegrajske skupine držav in najbogatejših arabskih klubov. Na Rujevici ni bil plačan slabo, toda v bolj oddaljeni tujini bi lahko iztržil tudi petkrat več. Čas do prave ponudbe za delo bo izkoristil za strokovne izzive, izpopolnjevanje in razmišljanje o nogometnih konceptih, za katere je imel manj časa po letu 2013.